Pogovor bi želel začeti s temo, o kateri marsikje krožijo najrazličnejše interpretacije. Gre za tako imenovani »aggiornamento«.¹ Kateri je po vašem mnenju pravi pomen te besede v življenju Cerkve?

Zvestoba. Zame aggiornamento pomeni predvsem to: zvestobo. Vsak mož, vojak, upravitelj je vedno toliko boljši mož, toliko boljši vojak, toliko boljši upravitelj, kolikor zvesteje zna v vsakem trenutku, v vsaki novi okoliščini svojega življenja izpolnjevati trdne zaveze ljubezni in pravičnosti, ki jih je nekega dne sprejel. Ta rahločutna, dejavna in stalna zvestoba – ki je težka, kot je težka vsaka uporaba načel v spremenljivi resničnosti kontingentnega – je zato človekova najboljša obramba pred ostarelostjo duha, suhoto srca in duševno otopelostjo.

Enako velja za življenje ustanov, še prav posebej za življenje Cerkve, ki ni podrejeno kakemu dvomljivemu človeškemu projektu, temveč božjemu načrtu. Odrešenje, zveličanje sveta, je delo ljubeče in sinovske zvestobe Jezusa Kristusa – in poleg njegove tudi naše zvestobe – volji nebeškega Očeta, ki ga je poslal. Zato je aggiornamento Cerkve, tako zdaj kot v vsaki drugi dobi, predvsem to: radostna potrditev zvestobe božjega ljudstva prejetemu poslanstvu, evangeliju.

Ta živa in v vseh okoliščinah človeškega življenja dejavna zvestoba lahko seveda zahteva ustrezen doktrinalni razvoj pri tolmačenju bogastva, ki ga vsebuje depositum fidei. To se je v dvatisočletni zgodovini Cerkve večkrat, in tudi nedavno na drugem vatikanskem koncilu, dejansko zgodilo. Lahko zahteva tudi primerne spremembe in reforme, ki izpopolnjujejo organizacijske strukture ter misijonske in apostolske metode, kar zadeva njihove človeške, izboljšljive sestavine. Vendar bi bilo milo rečeno površno, če bi mislili, da aggiornamento pomeni predvsem spreminjanje ali da je vsaka sprememba tudi aggiornamento. Dovolj je upoštevati, da je precej takih, ki bi si mimo in v nasprotju s koncilskim naukom želeli tudi sprememb, ki bi napredujočo pot božjega ljudstva vrnile za več stoletij v preteklost, vsaj v fevdalno dobo.