Če nadaljujemo z družinskim življenjem, bi želela sedaj osredotočiti vprašanje na vzgojo otrok ter odnose med starši in otroki. Spremembe, ki vplivajo na družinsko življenje v današnjem času, včasih pripeljejo do tega, da je medsebojno razumevanje težavno in pride celo do navzkrižja, ki mu rečemo medgeneracijski prepad. Kako lahko to premagamo?

To je stara težava, četudi se lahko zdaj pojavlja pogosteje ali v ostrejši obliki spričo hitrega napredka, značilnega za današnjo družbo. Popolnoma razumljivo in naravno je, da mladi in starejši gledajo na stvari drugače. Vedno je bilo tako. Presenetljivo bi bilo, če bi najstnik razmišljal enako kot zrela oseba. Vsi smo kdaj v sebi začutili vzgib uporništva proti starejšim, ko smo začenjali samostojno oblikovati svoja stališča. In z leti smo tudi vsi razumeli, da so imeli naši starši prav v marsičem, kar je bilo sad njihovih izkušenj in ljubezni. Zato je najprej naloga staršev, ki so že šli skozi tisto obdobje, da s prilagodljivostjo in mladostnim duhom otrokom olajšajo to razumevanje ter se z razumno ljubeznijo izognejo morebitnim konfliktom.

Staršem vedno svetujem, naj skušajo postati prijatelji svojih otrok. Povsem mogoče je uskladiti starševsko avtoriteto, ki je potrebna zaradi same vzgoje, s čutom prijateljstva, ki zahteva, da se na nek način postavimo na raven otroka. Otroci – pa naj se zdijo še tako uporniški in svojeglavi – si vedno želijo te bližine, tega bratstva s svojimi starši. Ključno je ponavadi zaupanje: da starši vzgajajo v vzdušju domačnosti, da nikoli ne dajejo vtisa nezaupljivosti, da otrokom pustijo svobodo in jih naučijo to svobodo uporabljati v duhu osebne odgovornosti. Bolje je, da se včasih pustijo prinesti naokrog. Zaupanje, ki ga polagajo v otroka, doseže, da se oni sami sramujejo tega, da so zaupanje zlorabili, ter se poboljšajo. Če pa svobode nimajo, če vidijo, da jim nihče ne zaupa, bodo vedno nagnjeni h goljufanju.

To prijateljstvo, o katerem govorim, ta zmožnost postaviti se na isto raven kot otroci, ko jim date možnost, da zaupno spregovorijo o svojih drobnih težavah, omogoča nekaj, kar se mi zdi izredno pomembno: priložnost, da starši sami svojim otrokom razložijo izvor življenja, na postopen način, prilagojen njihovi miselnosti in sposobnosti razumevanja, pri čemer rahlo prehitevajo njihovo naravno radovednost. Treba je preprečiti, da bi bila ta tema obdana z grdobijo, da bi za nekaj, kar je samo po sebi plemenito in sveto, izvedeli iz nečednega pogovora s prijateljem ali prijateljico. Ravno to je ponavadi velik korak pri krepitvi prijateljstva med starši in otroki, kar lahko prepreči razhajanje v samem trenutku, ko se prebuja moralno življenje.

Po drugi strani si morajo starši tudi prizadevati, da ohranijo mladostno srce, da bi mogli dobrovoljno sprejemati plemenita hrepenenja in celo nenavadne zamisli svojih otrok. Življenje se spreminja in veliko je stvari, ki nam morda niso všeč. Morda tudi objektivno niso boljše od onih iz preteklosti, vendar niso slabe: so le drugačen način življenja, nič drugega. Marsikdaj pride do konfliktov zato, ker se velik pomen pripisuje malenkostim, ki jih je mogoče preseči z malo širšim pogledom in kančkom smisla za humor.