A ni vse odvisno od staršev. Tudi otroci morajo doprinesti svoj delež. Mladi so se bili vedno sposobni navdušiti za vse velike stvari, za visoke ideale, za vse, kar je pristno. Treba jim je pomagati, da v življenju svojih staršev prepoznajo tisto preprosto lepoto, ki je morda zelo molčeča in vselej obdana z naravnostjo. Ne da bi se s tem obremenjevali, naj se zavejo, koliko so se starši zanje žrtvovali, koliko je bilo velikokrat tudi junaškega odrekanja za dobrobit družine. Naj se otroci tudi naučijo živeti brez dramatiziranja, brez igranja vloge nerazumljenih; naj ne pozabijo, da bodo vedno dolžniki svojih staršev, da nikdar ne bodo mogli poplačati tega dolga in da mora njihov odgovor na vse to biti prežet z globokim spoštovanjem, s hvaležno in sinovsko ljubeznijo.

Bodimo iskreni: za družino je normalno, da je povezana. Lahko prihaja do trenj, različnih pogledov … Toda to so običajne stvari, ki v neki meri celo pripomorejo k popestritvi naših dni. So malenkosti, ki se sčasoma vedno presežejo. Potem ostane le, kar je stalno, ljubezen, resnična, iz žrtev stkana in nikoli hlinjena ljubezen, ki nas spodbuja, da skrbimo drug za drugega, da uganemo, kje je kakšna drobna težava, in najdemo primerno rešitev. Ker je vse to nekaj normalnega, me je velika večina ljudi popolnoma razumela, ko sem četrto zapoved dekaloga – to ponavljam že od dvajsetih let tega stoletja dalje – imenoval presladka zapoved.