Morda je zaradi reakcije na obvezno versko vzgojo, ki je včasih omejena le na nekaj rutinskih in sentimentalnih molitev, del današnje mladine skorajda povsem izgubil čut za krščansko pobožnost, ker jo razume kot »pobožnjakarstvo«. Kakšna je po vašem mnenju rešitev tega problema?

Odgovor je skrit že v vprašanju. Treba jim je – najprej z zgledom in nato z besedo – pokazati, v čem je bistvo prave pobožnosti. Pobožnjakarstvo ni nič drugega kot žalostna psevdoduhovna karikatura, do katere navadno pride zaradi pomanjkljivega nauka in tudi zaradi določene osebnostne deformacije. Razumljivo je, da se upira vsem, ki ljubijo pristnost in iskrenost.

V veselje mi je bilo gledati, kako mladino – današnjo in tisto izpred štiridesetih let – pritegne krščanska pobožnost, ko vidijo njeno uresničenje v iskrenem življenju;

– ko spoznajo, da moliti pomeni govoriti z Gospodom, kakor govoriš z očetom, s prijateljem: brez anonimnosti, v osebnem odnosu, v pogovoru od srca k srcu;

– ko se potrudimo, da bi v njihovih dušah odmevale besede Jezusa Kristusa, ki so vabilo k zaupnemu srečanju: vos autem dixi amicos (Jn 15,15), vas sem imenoval prijatelje;

– ko zaslišijo močan klic k veri, da bi spoznali, da je Gospod isti včeraj in danes in na veke (Heb 13,8).

Po drugi strani je zelo potrebno, da vidijo, da ta preprosta in prisrčna pobožnost zahteva tudi človeške kreposti in da je ne moremo skrčiti na zgolj nekaj tedenskih ali dnevnih pobožnih praks; da mora prodreti v celotno življenje, da mora dati smisel delu, počitku, prijateljstvu, zabavi, vsemu. Ne moremo biti božji otroci le občasno, čeprav je nekaj trenutkov posebej namenjenih temu, da premišljujemo in se prepojimo s čutom božjega otroštva, ki je srčika pobožnosti.

Prej sem rekel, da mladi vse to dobro razumejo. Zdaj bi še dodal, da se vedno čuti mladega, kdor se trudi tako živeti. Kristjan, tudi osemdesetletnik, če živi združen z Jezusom Kristusom, lahko v vsej resničnosti okuša besede, ki se molijo pri oltarju: Stopil bom k božjemu oltarju, k Bogu, ki razveseljuje mojo mladost (Ps 43,4).