Nadaljujva, če dovolite, z mladino. Preko rubrike »Mladi« naše revije smo seznanjeni z marsikatero od njihovih težav. Precej pogosto je slišati, da jim starši včasih vsiljujejo svoje ideje, ko morajo otroci sprejemati odločitve o svoji prihodnosti. To se dogaja tako pri izbiri študija ali zaposlitve kot pri izbiri življenjskega sopotnika, še v večji meri pa takrat, ko želi mlad človek slediti božjemu klicu in se posvetiti delu za zveličanje duš. Obstaja kakšno opravičilo za takšno ravnanje staršev? Ali ni to kršitev svobode, ki je nepogrešljiva za doseganje osebne zrelosti?

Jasno je, da mora odločitve, ki določajo smer njegovega življenja, na koncu svobodno sprejemati vsak sam, brez prisile in brez kakršnegakoli pritiska.

To ne pomeni, da pri tem običajno ne potrebujemo drugih ljudi. Ravno zato, ker gre za odločilne korake, ki vplivajo na vse življenje, in ker je sreča v veliki meri odvisna od teh odločitev, je logično, da je potreben mir, da se je treba izogibati prenagljenosti, da sta na mestu odgovornost in razumnost. Del razumnosti pa je ravno v tem, da prosimo za nasvet. Bilo bi znamenje napuha, ki ga človek ponavadi drago plača, če bi mislili, da se lahko odločamo brez božje milosti ter brez topline in perspektive drugih ljudi, predvsem naših staršev.

Starši morejo in morajo otrokom nuditi dragoceno pomoč tako, da jim odkrivajo nova obzorja, z njimi delijo svoje izkušnje, jih spodbudijo k razmisleku, da se ne bi odločali na podlagi bežnih čustvenih razpoloženj, da jim nudijo realen pogled na stvari. Včasih jim bodo to pomoč nudili z osebnim nasvetom, včasih pa s spodbudo, naj se obrnejo še na druge usposobljene osebe: na zvestega in iskrenega prijatelja, učenega in pobožnega duhovnika ali na strokovnjaka za poklicno usmerjanje.

Toda nasvet ne odvzame svobode, temveč ji da snov za presojo, kar možnosti izbire razširi in pripomore, da odločitev ne bo sprejeta na osnovi neracionalnih dejavnikov. Potem ko so bila slišana mnenja drugih in je bilo vse dobro pretehtano, pride trenutek, ko se je treba odločiti. Takrat pa nihče nima pravice, da bi kršil njihovo svobodo. Starši se morajo varovati skušnjave, da bi neupravičeno sami sebe projicirali na svoje otroke in hoteli v njih uresničevati svoje lastne želje. Spoštovati morajo nagnjenja in zmožnosti, ki jih je Bog dal vsakemu posamezniku. Če je navzoča resnična ljubezen, je to ponavadi enostavno. Tudi v skrajnem primeru, ko otrok sprejme odločitev, ki jo starši na podlagi tehtnih razlogov štejejo za napačno in celo predvidijo, da bo vzrok nesreče, rešitev ni v prisili, temveč v razumevanju. Marsikdaj bo šlo za to, da mu stojijo ob strani, mu pomagajo premagati težave, in če bi bilo potrebno, napraviti kolikor mogoče dobrega iz neke nesrečne situacije.

Starši, ki resnično ljubijo, ki si iskreno prizadevajo za dobro svojih otrok, se morajo, potem ko so podali svoje nasvete in predloge, obzirno umakniti, da ne bi nič oviralo velikega daru svobode, ki daje človeku sposobnost ljubiti in služiti Bogu. Ne smejo pozabiti, da je sam Bog želel, da ga ljubimo in mu služimo v svobodi, ter da vedno spoštuje naše osebne odločitve: Bog je človeka prepustil oblasti lastne odločitve, pravi Sveto pismo (Sir 15,14).

Še nekaj besed bi namenil zadnjemu primeru, ki ste ga izpostavili: odločitvi za življenje v služenju Cerkvi in dušam. Kadar katoliški starši ne razumejo te poklicanosti, mislim, da so se izneverili svojemu poslanstvu ustvarjanja krščanske družine in se niti ne zavedajo dostojanstva, ki ga krščanstvo daje njihovemu lastnemu zakonskemu poklicu. Sicer pa je moja izkušnja v Opus Dei zelo pozitivna. Ponavadi govorim članom Dela, da devetdeset odstotkov svojega poklica dolgujejo staršem, ker so jih znali vzgajati in so jih naučili velikodušnosti. Lahko vam zagotovim, da v veliki večini primerov, praktično v vseh, starši ne samo spoštujejo to odločitev svojih otrok, ampak jo tudi ljubijo ter kmalu začnejo gledati na Delo kot na razširitev njihove družine. To je ena izmed mojih velikih radosti in dodaten dokaz, da moramo biti zelo človeški, če hočemo biti zelo božji.