Nekateri sedaj trdijo, da ljubezen upravičuje vse in iz tega zaključijo, da je čas zaroke kot »poskusni zakon«. Ne slediti temu, čemur pravijo zahteve ljubezni, je zanje nekaj nepristnega, nazadnjaškega. Kaj vi mislite o takšnem gledanju?

Mislim to, kar mora misliti pošten človek, še posebej pa kristjan: da je tako ravnanje nevredno človeka in da ponižuje človeško ljubezen, tako da jo zamenja s sebičnostjo in užitkom.

Da so nazadnjaški tisti, ki ne delajo ali mislijo tako? Nazadnjak je prej tisti, ki nazaduje vse do divjine in kot edini vzgib priznava le nagon. Čas zaroke mora biti priložnost za poglobitev naklonjenosti in medsebojno spoznavanje. Kot v vsaki šoli ljubezni tudi v tem obdobju ne sme biti v ospredju želja po posedovanju, temveč duh predanosti, razumevanja, spoštovanja, rahločutnosti. Zato sem želel pred dobrim letom Univerzi v Navari podariti kip svete Marije, Matere lepe ljubezni, da bi se fantje in dekleta, ki obiskujejo tamkajšnje fakultete, od nje učili plemenite ljubezni, tudi človeške ljubezni.

Poskusni zakon? Kako malo ve o ljubezni, kdor se tako izraža! Ljubezen je nekaj bolj gotovega, bolj resničnega, bolj človeškega. Nekaj, s čimer ne smemo ravnati kot s tržnim blagom, ki ga preizkusimo, potem pa sprejmemo ali zavržemo zaradi kaprice, udobja ali koristoljubja.

To pomanjkanje vrednostnih meril je tako obžalovanja vredno, da sploh ni treba obsojati tistih, ki tako mislijo ali ravnajo, saj se oni sami obsojajo na nerodovitnost, žalost, na obupano osamljenost, ki jih bo doletela že čez nekaj let. Veliko molim zanje, jih ljubim iz vsega srca in si prizadevam, da bi razumeli, da imajo še vedno odprto pot nazaj k Jezusu Kristusu, da bodo lahko sveti, celoviti kristjani, če se potrudijo, kajti vedno imajo na voljo tako odpuščanje kot Gospodovo milost. Le tedaj bodo prav razumeli, kaj je ljubezen: božja Ljubezen in tudi plemenita človeška ljubezen. Spoznali bodo, kaj je to mir, veselje, rodovitnost.