Velik problem v družbi predstavlja vprašanje samskih žensk. V mislih imam tiste, ki se kljub poklicanosti v zakon ne uspejo poročiti. Ko tega ne dosežejo, se sprašujejo: Zakaj smo sploh na svetu? Kaj bi jim vi odgovorili?

Zakaj smo na svetu? Da ljubimo Boga z vsem srcem in z vso dušo ter zato, da to ljubezen prinašamo vsem ljudem. Se vam zdi to malo? Bog nobene duše ne prepusti slepi usodi. Za vse ima nek načrt, vse kliče z nadvse osebnim, neprenosljivim klicem.

Zakon je božja pot, je poklic. Vendar ni edina pot, ni edini poklic. Božji načrti za posamezno žensko niso nujno vezani na zakon. Imajo poklicanost v zakon in se ne uspejo poročiti? V kakšnem primeru je to lahko res in morda je sebičnost ali samoljubje preprečilo uresničitev tega božjega klica. V drugih primerih, celo večinoma, pa je to lahko znak, da jim Bog v resnici ni dal zakonskega poklica. Da, rade imajo otroke, čutijo, da bi bile dobre matere, da bi svoje srce zvesto izročile svojemu možu in otrokom. Toda to je normalno za vsako žensko, tudi za tiste, ki se, čeprav bi to lahko storile, ne poročijo zato, da bi služile Bogu in dušam.

Niso se poročile. Dobro, naj tako kot doslej še nadalje ljubijo Gospodovo voljo, tako da so blizu temu preljubemu Jezusovemu srcu, ki nikogar ne zapusti, ki je vedno zvesto, ki nas vse življenje varuje ter se nam daje že sedaj in vedno.

Poleg tega lahko ženska – z vsemi pristnimi ženskimi značilnostmi in tudi afektivnimi potezami materinstva – uresničuje svoje poslanstvo v okoljih izven lastne družine: v drugih družinah, v šolah, dobrodelnih dejavnostih in še na mnogih drugih področjih. Družba je včasih zelo kruta, zelo krivična, ko jih označi za samotarke. Obstajajo samske ženske, ki izžarevajo veselje, mir, dejavno življenje, ki se znajo plemenito razdajati drugim in biti v globoko duhovnem smislu matere na mnogo resničnejši način kot številne druge, ki so matere le v biološkem pomenu besede.