Sledi zelo konkretna tema: pred nedavnim je bilo objavljeno, da bodo v Madridu odprli šolo, ki jo bo vodila ženska sekcija Opus Dei. Ta pobuda si prizadeva ustvariti družinsko okolje in omogočiti celostno izobraževanje gospodinj ter jim nuditi poklicno usposabljanje. Kako menite, da bi tovrstne dejavnosti Opus Dei lahko vplivale na družbo?

Obstaja še mnogo podobnih iniciativ, ki jih vodijo članice Opus Dei v sodelovanju z drugimi osebami izven našega združenja. Glavni cilj omenjene apostolske dejavnosti je prispevati k višjemu vrednotenju gospodinjskega poklica, tako da bi gospodinje mogle opravljati svoje delo z znanstvenim pristopom. Rekel sem z znanstvenim pristopom, ker je potrebno, da se gospodinjenje razvije kot to, kar je: kot pravi strokovni poklic.

Ne smemo pozabiti, da so nekoč skušali to delo prikazati kot nekaj ponižujočega. Ni res, ponižujoče so brez dvoma velikokrat bile razmere, v katerih se je to delo opravljalo. Še dandanes so ponekod ponižujoče, kjer je gospodinjsko osebje v neprijaznem okolju podvrženo kapricam samovoljnih zaposlovalcev, brez zagotovljenih pravic in primernega plačila. Zahtevati je treba spoštovanje ustrezne pogodbe o zaposlitvi, z jasnimi in izrecnimi zagotovili; razločno je treba opredeliti pravice in dolžnosti obeh strani.

Poleg teh pravnih zagotovil je potrebno, da je oseba, ki opravlja to služenje, usposobljena, strokovno izobražena. Rekel sem služenje – čeprav dandanes ta beseda ljudem ni všeč –, kajti vsako dobro opravljeno družbeno delo je to: čudovito služenje; tako delo gospodinje kot delo profesorja ali sodnika. Samo delo nekoga, ki bi vse podredil lastnemu ugodju, ni služenje.

Gospodinjsko delo doma je izredno pomembno! Sicer pa lahko vsako delo doseže isto nadnaravno vrednost. Ni majhnih in velikih nalog; vse so nekaj velikega, če so opravljene iz ljubezni. Naloge, ki so v očeh ljudi velike, postanejo majhne, kadar se izgubi krščanski smisel življenja. Na drugi strani pa imamo na videz drobna opravila, ki so lahko zelo pomembna zaradi stvarnih posledic, ki jih nosijo v sebi.

Zame je enako pomembno delo moje hčere, članice Opus Dei, ki je gospodinjska pomočnica, kot delo moje hčere, ki ima plemiški naslov. V obeh primerih me zanima samo to, da je delo, ki ga opravljata, sredstvo in priložnost za osebno svetost in svetost bližnjih. Izmed obeh pa je pomembnejše delo tiste od njiju, ki v svoji zaposlitvi in svojem stanu postaja bolj sveta in z več ljubezni izpolnjuje od Boga prejeto poslanstvo.

Pred Bogom je enako pomembna univerzitetna profesorica, prodajalka v trgovini, tajnica, delavka ali kmetica: vse duše so enake. Le da so včasih duše preprostejših ljudi lepše, vedno pa Gospodu bolj ugajajo tiste duše, ki imajo bolj oseben odnos z Bogom Očetom, Bogom Sinom in Bogom Svetim Duhom.

S pomočjo šole, ki so jo odprli v Madridu, je mogoče narediti veliko. To bo lahko pristna in dejavna pomoč družbi na pomembnem področju ter krščanska dejavnost v naročju domačega ognjišča, ki domovom prinaša ljubezen, mir in razumevanje. Lahko bi ure in ure govoril o tem, vendar je že iz povedanega mogoče jasno razbrati, da razumem gospodinjsko delo kot poklic prav posebnega pomena, saj je z njim mogoče narediti veliko dobrega ali pa veliko slabega v samem osrčju družine. Upajmo, da bo veliko dobrega in da ne bo manjkalo oseb, ki bodo s pokončnostjo, strokovnostjo in apostolsko gorečnostjo iz te službe napravile veselo opravilo z ogromnim učinkom na mnoge domove tega sveta.