Odlok Apostolicam actuositatem, št. 5, jasno pravi, da je krščansko poživljanje časnega reda poslanstvo celotne Cerkve. Zadeva torej vse: cerkveno hierarhijo, duhovnike, redovnike in laike. Nam lahko poveste, kako gledate na vlogo in oblike delovanja vsakega izmed teh cerkvenih področij v tem edinstvenem in skupnem poslanstvu?

Pravzaprav najdemo odgovor v samih koncilskih besedilih. Cerkvena hierarhija je pristojna, da kot del svojega učenja podaja doktrinalna načela, ki naj usmerjajo in osvetljujejo uresničevanje te apostolske naloge (prim. konst. Lumen gentium, št. 28; konst. Gaudium et spes, št. 43; odlok Apostolicam actuositatem, št. 24).

Laikom, ki delujejo v vseh okoliščinah in strukturah sekularnega življenja, na poseben način pripada neposredna in direktna naloga, da te časne stvarnosti urejajo v luči doktrinalnih načel, ki jih razglasi učiteljstvo. Pri tem pa istočasno nastopajo s potrebno osebno avtonomijo glede konkretnih odločitev, ki jih morajo sprejemati v svojem družbenem, družinskem, političnem, kulturnem življenju (prim. konst. Lumen gentium, št. 31; konst. Gaudium et spes, št. 43; odlok Apostolicam actuositatem, št. 7).

Kar zadeva redovnike, ki se od teh sekularnih resničnosti in dejavnosti oddaljijo, tako da sprejmejo poseben življenjski stan, je njihovo poslanstvo javno eshatološko pričevanje, ki pomaga spominjati druge vernike božjega ljudstva, da na tem svetu nimajo stalnega bivališča (prim. konst. Lumen gentium, št. 44; odlok Perfectae caritatis, št. 5). Prav tako pa ne smemo pozabiti na služenje, s katerim časni red krščansko poživljajo tudi številne dobrodelne in socialne dejavnosti, ki jih mnogi redovniki in redovnice opravljajo z globokim duhom požrtvovalnosti.