Resnično uboštvo je predvsem povezano z žrtvijo, kar pomeni zmožnost odpovedati se odvečnim rečem. Merilo za to, kaj je odvečno, pa niso teoretična pravila, ampak tisti notranji glas, ki nas opozarja, da se vtihotaplja sebičnost ali nedopustna lagodnost. Udobje, v pozitivnem smislu, ni razkošje niti naslada, ampak pomeni lastni družini in drugim napraviti življenje prijetno, da bi mogli vsi bolje služiti Bogu.

Uboštvo pomeni biti popolnoma nenavezan na zemeljske dobrine; veselo prenašati morebitne neprijetnosti in pomanjkanje gmotnih sredstev. Obenem vključuje tudi to, da znamo celoten dan zapolniti s prilagodljivim urnikom, v katerem je poleg dnevnih norm pobožnosti znaten del časa namenjen potrebnemu počitku, družinskemu druženju, branju in ne manjka trenutkov za ljubiteljsko ukvarjanje z umetnostjo, literaturo ali podobnimi razvedrili. Ure našega dneva moramo napolniti s koristnimi dejavnostmi, opraviti stvari čim bolje ter biti pozorni na drobne detajle glede reda, točnosti in dobre volje. Skratka, najti je treba čas za služenje drugim in čas za samega sebe, ne da bi pozabili, da vsi moški, vse ženske – ne samo materialno revni – imajo dolžnost delati. Bogastvo, položaj gmotnega blagostanja pa je znak, da ima tak človek večjo obveznost čutiti odgovornost do celotne družbe.

Ljubezen je tisto, kar daje žrtvi smisel. Vsaka mati ve, kaj pomeni žrtvovati se za svoje otroke. Ne pomeni samo posvetiti jim nekaj ur, temveč za njihovo dobro iztrošiti célo življenje. Živeti z mislijo na druge, uporabljati stvari na tak način, da bi bilo še kaj za druge: vse to so razsežnosti uboštva, ki zagotavljajo dejansko nenavezanost.

Za mater je pomembno ne samo živeti na tak način, ampak takšnega življenja učiti tudi otroke: jih vzgajati, spodbujati v njih vero, optimistično upanje in dobroto; učiti jih premagovati sebičnost in velikodušno uporabljati del njihovega časa za pomoč tistim, ki so imeli manj sreče, sodelovati pri njihovi starosti primernih aktivnostih, v katerih se odraža želja po človeški in božji solidarnosti.

Če povzamem: naj vsakdo živi tako, da izpolnjuje zahteve lastnega poklica. Zame so bili vedno najboljši vzor uboštva tisti očetje in matere številčnih in revnih družin, ki se žrtvujejo za svoje otroke, ki s svojim trudom in stanovitnostjo vzdržujejo svoje domače – pogosto brez možnosti, da bi komurkoli povedali o svojih potrebah – ter ustvarjajo vesel dom, v katerem se vsi učijo ljubiti, služiti in delati.