Pravkar smo poslušali slovesno branje dveh odlomkov iz Svetega pisma, ki sta predvidena za mašo na 21. nedeljo po binkoštih. Poslušanje božje besede vas že postavlja v vzdušje, v katerem naj tečejo te moje besede, s katerimi se obračam na vas, besede duhovnika, ki jih izgovarja pred veliko družino božjih otrok v njegovi sveti Cerkvi. Besede, torej, ki hočejo biti nadnaravne, glasnice veličine Boga in njegovega usmiljenja do ljudi; besede, ki vas pripravljajo na čudovito evharistično daritev, ki jo danes obhajamo na kampusu Univerze v Navari.

Zadržimo se za trenutek ob tem, kar sem pravkar omenil. Obhajamo sveto evharistijo, zakramentalno daritev Gospodovega telesa in krvi, to skrivnost vere, ki v sebi povezuje vse skrivnosti krščanstva. Obhajamo torej najbolj sveto in presežno dejanje, ki ga po božji milosti ljudje moremo uresničiti v tem življenju: ko prejmemo Gospodovo telo in kri, se na neki način razvežejo naše vezi tega sveta in časa, da bi že sedaj bili z Bogom v nebesih, kjer bo Kristus sam otrl solze z naših oči in kjer ne bo smrti, niti joka, niti krikov bolečine, kajti stari svet bo že prešel.¹

To resnico, tako globoko in polno tolažbe, ta eshatološki pomen evharistije, kot ga navadno imenujejo teologi, pa bi kljub temu lahko narobe razumeli. To se je zgodilo vedno, kadar so ljudje hoteli predstaviti krščansko življenje kot nekaj izključno duhovnega, bolje rečeno spiritualističnega, kot nekaj, kar je lastno čistim in izrednim ljudem, ki se ne mešajo v nizkotnosti tega sveta oziroma jih kvečjemu dopuščajo kot nujnost, ki spremlja duha, dokler živimo na zemlji.

Pri takšnem gledanju na stvari postane tempelj prvenstveni kraj za krščansko življenje; in biti kristjan potem pomeni obiskovati tempelj, udeleževati se svetih obredov, zakoreniniti se v nekakšno cerkveno družbo, v neke vrste ločen svet, ki ima samega sebe za preddverje nebes, medtem ko gre običajni svet svojo pot. Nauk krščanstva in življenje milosti bi torej zgolj rahlo oplazila burni potek človeške zgodovine, ne bi pa se z njim srečala.

Ko se tega oktobrskega jutra pripravljamo na obhajanje spomina Gospodove pashe, recimo preprosto ne temu iznakaženemu pogledu na krščanstvo. Za trenutek pomislite na prizorišče naše evharistije, našega dejanja zahvale: nahajamo se v edinstvenem svetišču. Lahko bi rekli, da je univerzitetni kampus glavna ladja, univerzitetna knjižnica je retabel, tamle so stroji, ki gradijo nova poslopja, zgoraj pa navarsko nebo …

V tej prispodobi ste gotovo zaznali nazorno in nepozabno potrditev dejstva, da je resnični kraj našega krščanskega bivanja običajno življenje. Tam, kjer so vaši soljudje, kjer so vaša hrepenenja, vaše delo, vaše ljubezni, tam je kraj vašega vsakodnevnega srečevanja s Kristusom. Sredi najbolj snovnih zemeljskih stvari se moramo posvečevati, tako da služimo Bogu in vsem ljudem.