Vendar temu kristjanu nikdar ne pride na misel in nikdar ne bo rekel, da on iz templja sestopi v svet, da bi zastopal Cerkev, in da so njegove rešitve katoliške rešitve tistih problemov. To se ne sme zgoditi! To bi bil klerikalizem, uradno katolištvo ali kakorkoli ga želite imenovati. V vsakem primeru je nasilje nad naravo stvari. Na vse strani morate širiti resnično laiško miselnost, ki mora voditi do treh sklepov:

biti dovolj pošteni, da prevzamemo lastno osebno odgovornost;

biti dovolj krščanski, da spoštujemo brate v veri, ki v zadevah proste presoje predlagajo drugačne rešitve od te, ki jo podpira vsak izmed nas;

in biti dovolj katoliški, da ne izkoriščamo naše matere Cerkve in je ne mešamo v človeško strankarstvo.

Jasno se vidi, da na tem področju kot na kateremkoli drugem ne bi mogli uresničiti tistega načrta o posvečevanju običajnega življenja, če ne bi uživali polne svobode, ki vam jo istočasno priznavata Cerkev in vaše dostojanstvo moških in žensk, ustvarjenih po božji podobi. Osebna svoboda je bistvena v krščanskem življenju. Vendar ne pozabite, da vedno govorim o odgovorni svobodi.

Razumite torej moje besede kot to, kar so: poziv, da bi dnevno in ne le v izrednih razmerah uveljavljali svoje pravice. Poziv, da bi na političnem, gospodarskem, univerzitetnem in poklicnem področju plemenito izpolnjevali svoje državljanske obveznosti ter pri tem pogumno prevzemali vse posledice vaših svobodnih odločitev in ohranjali osebno neodvisnost, ki vam pripada. In ta krščanska laiška miselnost vam bo pomagala bežati proč od kakršnekoli nestrpnosti, od kakršnegakoli fanatizma. Naj to povem na pozitiven način: omogočala vam bo živeti v miru z vsemi vašimi sodržavljani in tudi spodbujati sožitje na različnih ravneh družbenega življenja.