Značilnost vsakega krščanskega življenja, neodvisno od poti, po kateri se uresničuje, je »dostojanstvo in svoboda božjih otrok«. Kaj imate torej v mislih, ko ves čas svojega oznanjevanja tako vztrajno branite svobodo laikov?

V mislih imam ravno osebno svobodo, ki jo imajo laiki, da v luči načel, ki jih je razglasi učiteljstvo, sprejemajo vse konkretne odločitve teoretičnega ali praktičnega značaja, o katerih vsakdo po svoji vesti presodi, da so najprimernejše in najbolj skladne z njegovimi osebnimi prepričanji in človeškimi zmožnostmi. To so na primer odločitve, povezane z različnimi filozofskimi pogledi, ekonomsko znanostjo ali politiko, umetniškimi in kulturnimi tokovi, vprašanji posameznikovega poklicnega ali družbenega življenja.

To nujno področje avtonomije, ki ga katoliški laik potrebuje, da ne bi bil prikrajšan v primerjavi z drugimi laiki in bi mogel učinkovito opravljati svojo posebno apostolsko nalogo sredi časne stvarnosti, moramo vsi, ki v Cerkvi vršimo službeno duhovništvo, vedno skrbno spoštovati. Če to ne bi bilo tako, če bi skušali laika uporabljati za namene, ki presegajo meje služenja cerkvene hierarhije, bi zapadli v anahronističen in obžalovanja vreden klerikalizem. To bi močno omejilo apostolske možnosti laikata in ga obsodilo na trajno nezrelost, predvsem pa bi zlasti v današnjem času ogrozilo sam pojem oblasti in edinosti v Cerkvi. Ne smemo pozabiti, da tudi med katoličani pristni pluralizem meril in mnenj v zadevah, ki jih je Bog prepustil svobodni presoji ljudi, ne samo ne nasprotuje hierarhični ureditvi in potrebni edinosti božjega ljudstva, temveč ju krepi in brani pred morebitnim izkrivljanjem.