Končati moram, otroci moji. Na začetku sem dejal, da bi vam s svojo besedo želel oznaniti nekaj o božji veličini in usmiljenju. Mislim, da sem to izpolnil, ko sem vam govoril, kako sveto živeti običajno življenje. Kajti sveto življenje sredi sekularne stvarnosti, brez hrupa, v preprostosti in resnicoljubnosti – mar ni to danes najganljivejši izraz magnalia Dei,¹² tistih veličastnih del, ki jih je Bog vedno izvrševal in jih še naprej izvršuje, da bi rešil svet?

Sedaj vas s psalmistom prosim, da se združite z mojo molitvijo in hvalnico: Magnificate Dominum mecum, et extollamus nomen eius simul.¹³Poveličujte z menoj Gospoda, povzdigujmo njegovo ime vsi skupaj. To pomeni, hčere in sinovi moji, naj živimo iz vere.

Vzemimo ščit vere, čelado odrešenja in meč duha, ki je božja beseda. Tako nas opogumlja apostol Pavel v pismu Efežanom,¹⁴ iz katerega smo malo prej poslušali berilo.

Vera, krepost, ki jo kristjani tako zelo potrebujemo, še posebno v tem letu vere, ki ga je razglasil naš predragi sveti oče, papež Pavel VI., kajti brez vere nam manjka sam temelj za posvečevanje običajnega življenja.

Živa vera v tem trenutku, ker se bližamo sveti evharistiji, mysterium fidei;¹⁵ ker se bomo udeležili Gospodove pashe, ki povzema in uresničuje božje usmiljenje do ljudi.

Vera, otroci moji, da bi izpovedali, da se bo vsak čas na tej daritveni mizi obnovilo delo našega odrešenja.¹⁶Vera, da bi lahko okušali Credo in ob tem oltarju, v tem občestvu, doživeli navzočnost Kristusa, po katerem postanemo cor unum et anima una,¹⁷ eno srce in ena duša, in ki nas spreminja v družino, v Cerkev, eno, sveto, katoliško, apostolsko in rimsko, kar za nas pomeni vesoljno.

Vera, slednjič, predrage hčere in sinovi, da bi svetu dokazali, da vse to niso ceremonije in besede, temveč božanska stvarnost, kadar bomo pred ljudmi pričevali o običajnem življenju, ki ga posvečujemo, v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha in svete Marije.