Kadar je govor o laikih, se marsikdaj pozablja na ženske in s tem se zabriše njihova vloga v Cerkvi. Podobno se razvoj »družbene vloge ženske« pogosto razume zgolj kot navzočnost žensk v javnem življenju. Kako vi razumete poslanstvo ženske v Cerkvi in svetu?

Vsekakor ne vidim razloga, da bi pri obravnavanju laikov bilo treba delati kakršnekoli razlike glede žensk, ko gre za njihove apostolske naloge, njihove pravice in dolžnosti. Vsi krščeni, moški in ženske, so enako deležni skupnega dostojanstva, svobode in odgovornosti božjih otrok. V Cerkvi obstaja tista temeljna radikalna enotnost, o kateri je že sveti Pavel učil prve kristjane: Quicumque enim in Christo baptizati estis, Christum induistis. Non est Iudaeus, neque Graecus: non est servus, neque liber: non est masculus, neque femina (Gal 3,27-28); ni več razlike med Judom in Grkom, niti med sužnjem in svobodnim, niti med moškim in žensko.

Iz mnogih razlogov, tudi razlogov pozitivnega božjega prava, je po mojem potrebno ohraniti razlikovanje med moškimi in ženskami glede pravne zmožnosti prejemanja zakramenta svetega reda. Na vseh drugih področjih pa menim, da je treba ženskam v Cerkvi, v njeni zakonodaji, notranjem življenju in apostolskem delovanju v celoti priznavati enake pravice in dolžnosti kot moškim. Na primer: pravico do apostolata, do ustanavljanja in vodenja združenj, do odgovornega izražanja lastnega mnenja o vsem, kar zadeva skupno dobro Cerkve, itd. Vse to je teoretično lahko sprejeti, če upoštevamo jasne teološke razloge, ki to podpirajo, vendar vem, da bo v praksi naletelo na odpor nekaterih miselnosti. Še vedno se spominjam začudenja in celo kritik, s katerimi so določeni ljudje komentirali dejstvo, da si Opus Dei prizadeva, da bi tudi ženske, ki pripadajo ženski sekciji našega združenja, pridobivale akademske nazive iz cerkvenih znanosti. Sedaj pa nas običajno v tem in marsičem drugem posnemajo.

Vendar mislim, da bosta ta odpor in zadržanost postopoma izginila. V bistvu gre le za problem ekleziološkega razumevanja: za spoznanje, da Cerkev ni sestavljena samo iz duhovnikov in redovnikov, ampak da so tudi laiki, ženske in moški, božje ljudstvo in imajo po božjem pravu svoje lastno poslanstvo in odgovornost.

Rad pa bi dodal, da po mojem mišljenju bistvena enakost med moškim in žensko ravno zahteva razumevanje dopolnjujoče vloge obeh pri izgradnji Cerkve in napredku civilne družbe: saj ju Bog ni brez razloga ustvaril kot moža in ženo. Te različnosti ne smemo razumeti v patriarhalnem smislu, temveč v vsej njeni globini, tako bogati z odtenki in posledicami, ki moškega osvobaja skušnjave, da bi Cerkev in družbo maskuliniziral, žensko pa rešuje pred tem, da bi svoje poslanstvo v božjem ljudstvu in svetu dojemala kot preprosto zahtevo po dostopu do nalog, ki so jih doslej vršili samo moški in ki jih ona lahko opravi enako dobro. Zdi se mi torej, da se morata tako moški kot ženska po pravici čutiti kot protagonista odrešenjske zgodovine, ampak tako, da drug drugega dopolnjujeta.