Vemo, da ste si dolga leta posebej prizadevali za duhovno in osebno oskrbo duhovnikov, zlasti škofijskih, ki se je, dokler so vam obveznosti dopuščale, odražala v intenzivnem delu pridiganja in duhovnega vodenja; od nekega trenutka dalje pa tudi v možnosti, da se tisti, ki začutijo ta klic, lahko pridružijo Delu, pri čemer so v vseh pogledih še naprej škofijski duhovniki, enako odvisni od svojih ordinarijev kot prej. Zanimalo bi nas, katere okoliščine cerkvenega življenja, poleg drugih razlogov, so spodbudile to vašo skrb. Nam lahko še poveste, na kakšen način je ta dejavnost mogla in more pomagati pri reševanju nekaterih težav škofijske duhovščine oziroma cerkvenega življenja?

Okoliščine cerkvenega življenja, ki so bile in so še vedno spodbuda za to mojo skrb in to, zdaj že institucionalizirano dejavnost Dela, niso okoliščine bolj ali manj postranskega ali prehodnega značaja, ampak stalne zahteve duhovne in človeške narave, tesno povezane z življenjem in delom škofijskega duhovnika. V mislih imam predvsem to, da duhovnik, ko si prizadeva za osebno svetost pri opravljanju svoje službe, potrebuje pomoč, in sicer pomoč v obliki duha in sredstev, ki v nobenem pogledu ne spreminjajo njegovega škofijskega položaja. Na ta način bo mogel z vedno mladostnejšim duhom in vse večjo velikodušnostjo odgovarjati na milost božjega poklica, ki ga je prejel. Znal se bo razumno in naglo izogniti morebitnim duhovnim in človeškim krizam, ki jih lahko hitro povzročijo mnogi različni dejavniki: osamljenost, težave v okolju, brezbrižnost, navidezna neučinkovitost lastnega dela, rutina, utrujenost, zanemarjanje skrbi za vzdrževanje in izpopolnjevanje umske izobrazbe ter celo – to je glavni vzrok za krize pokorščine in edinosti – pomanjkanje nadnaravnega pogleda v odnosih z ordinarijem in tudi s preostalimi brati v duhovništvu.

Škofijski duhovniki, ki se na podlagi zakonite uporabe pravice do združevanja vključijo v Duhovniško družbo svetega Križa,³ to storijo zgolj in izključno zato, ker želijo prejemati to osebno duhovno pomoč na način, ki je popolnoma združljiv z dolžnostmi njihovega stanu in službe. V nasprotnem primeru ta pomoč sploh ne bi bila pomoč, temveč komplikacija, ovira in nered.

Temeljna značilnost duha Opus Dei je namreč ta, da nikogar ne vleče proč od njegovega mesta – unusquisque, in qua vocatione vocatus est, in ea permaneat⁴ (1 Kor 7,20) –, temveč vsakogar spodbuja, da z največjo možno dovršenostjo izpolnjuje naloge in dolžnosti svojega stanu, svojega poslanstva v Cerkvi in civilni družbi. Ko se torej neki duhovnik pridruži Delu, se s tem nikakor ne spremeni ali zmanjša njegova škofijska poklicanost, to se pravi predanost služenju krajevni Cerkvi, v katero je inkardiniran, popolna odvisnost od njegovega ordinarija, svetna duhovnost, povezanost z drugimi duhovniki itd. Nasprotno, zaveže se, da bo to poklicanost živel v polnosti, saj se zaveda, da si mora prizadevati za popolnost ravno pri opravljanju svojih duhovniških dolžnosti kot škofijski duhovnik.

To načelo ima v našem združenju vrsto praktičnih posledic pravnega in asketskega značaja, katerih podrobno opisovanje bi bilo na tem mestu predolgo. Kot primer naj navedem le to, da – za razliko od drugih združenj, kjer se zahteva obljuba ali zaobljuba pokorščine internemu predstojniku – odvisnost škofijskih duhovnikov, vključenih v Opus Dei, ni odvisnost od oblasti, saj zanje ni interne hierarhije in torej tudi ni nevarnosti dvojne vezi pokorščine, temveč gre za prostovoljno razmerje s ciljem duhovne pomoči in podpore.

Ti duhovniki v Opus Dei najdejo predvsem stalno asketsko pomoč, ki jo želijo prejemati in za katero je značilna sekularna in škofijska duhovnost ter je neodvisna od osebnih in okoliščinskih sprememb, do katerih lahko pride pri vodenju posamezne krajevne Cerkve. Na ta način skupnemu duhovnemu vodstvu, ki ga škof izvaja s svojimi pridigami, pastirskimi pismi, pogovori, disciplinskimi navodili itd., dodajo skrbno osebno duhovno vodstvo. To poteka, kjerkoli se nahajajo, ter dopolnjuje tisto skupno vodstvo, ki ga podaja sam škof, pri čemer se njegovo vodenje vedno spoštuje kot resna dolžnost. S tem osebnim duhovnim vodstvom, ki ga tako zelo priporočata drugi vatikanski koncil in redno cerkveno učiteljstvo, se spodbuja duhovnikovo pobožno življenje, njegova pastoralna ljubezen, stalno doktrinalno izobraževanje, gorečnost za škofijski apostolat, ljubezen in pokorščina, ki ju dolguje svojemu ordinariju, skrb za duhovniške poklice in semenišče itd.

Kaj pa sadovi vsega tega dela? Namenjeni so krajevnim Cerkvam, ki jim ti duhovniki služijo. In ob tem se radosti moja duša škofijskega duhovnika, ki je bil vrh tega mnogokrat deležen tolažbe, ko je videl, s kakšno naklonjenostjo papež in škofje blagoslavljajo to delo, si ga želijo in ga podpirajo.