Drugi vatikanski cerkveni zbor v svojih dokumentih za poimenovanje Cerkve obilno uporablja izraz »božje ljudstvo« in s tem jasno pokaže na skupno odgovornost vseh kristjanov pri edinstvenem poslanstvu tega božjega ljudstva. Katere značilnosti bi po vašem mnenju moralo imeti »potrebno javno mnenje v Cerkvi«, o katerem je govoril že Pij XII., da bi dejansko odražalo to skupno odgovornost? Kako na pojav »javnega mnenja v Cerkvi« vplivajo posebni odnosi oblasti in pokorščine, ki obstajajo znotraj cerkvene skupnosti?

Ne morem si predstavljati, da bi lahko obstajala resnično krščanska pokorščina, če ta pokorščina ni prostovoljna in odgovorna. Božji otroci niso kamni ali trupla. So razumna in svobodna bitja, prav vsa povzdignjena v isti nadnaravni red, enako kot tisti, ki ukazujejo. Vendar pa nekdo, ki ne bi imel zadostne krščanske izobrazbe, nikdar ne bo zmožen pravilne uporabe razuma in svobode, pa naj gre za pokorščino ali za podajanje mnenja. Zato je problem potrebnega javnega mnenja v Cerkvi v bistvu enakovreden problemu potrebne doktrinalne izobraženosti vernikov. Gotovo Sveti Duh obilno deli svoje darove med člane božjega ljudstva, ki so vsi soodgovorni za poslanstvo Cerkve, vendar to nikogar ne opravičuje od dolžnosti, da to primerno doktrinalno izobrazbo pridobi.

Z besedo doktrina označujem tisto zadostno znanje, ki ga mora vsak vernik imeti o celotnem poslanstvu Cerkve in o posebni udeleženosti ter s tem posebni odgovornosti, ki mu znotraj tega edinstvenega poslanstva pripada. To je, kot nas je večkrat spomnil sveti oče, ogromna pedagoška naloga, ki se je mora Cerkev lotiti v tem pokoncilskem času. V okviru te naloge je po mojem treba iskati pravo rešitev problema, ki ga omenjate, pa tudi drugih upov, ki danes utripajo v naročju Cerkve. Kajti bolj ali manj preroške intuicije nekaterih karizmatikov brez doktrine vsekakor ne bodo tisto, kar bi moglo zagotoviti potrebno javno mnenje v božjem ljudstvu.

Kar zadeva načine za izražanje tega javnega mnenja, se mi to ne zdi stvar organov ali institucij. Za ta namen je lahko škofijski pastoralni svet enako primerno okolje kot časopis, tudi če ni uradno katoliški, ali preprosto osebno pismo vernika svojemu škofu ipd. Možnosti in zakoniti načini, s katerimi lahko verniki to mnenje izražajo, so zelo raznoliki in ne kaže, da bi jih bilo mogoče ali treba ukalupiti z ustanavljanjem kake nove enote ali institucije. Še posebej, če bi šlo za institucijo, pri kateri bi obstajalo tisto tako pogosto tveganje, da pride pod monopol ali instrumentalizacijo neke skupine ali skupinice uradnih katoličanov, ne glede na to, ob kateri tendenci oziroma usmeritvi se ta manjšina navdihuje. To bi ogrozilo sam ugled cerkvene hierarhije in bi zvenelo kot posmeh drugim članom božjega ljudstva.