Kako je potem Opus Dei po vaši presoji vključen v pastoralno delovanje celotne Cerkve? In v ekumenizem?

Zdi se mi na mestu predhodno pojasnilo: Opus Dei ni in ga ni mogoče obravnavati kot nekaj, kar bi bilo povezano z evolucijskim procesom stanú popolnosti v Cerkvi. Ni neka moderna ali posodobljena oblika tega stanu. Dejansko niti teološki pojem status perfectionis (ki so ga znotraj krščanskega nauka odločilno oblikovali sveti Tomaž, Suárez in drugi avtorji) niti različne cerkvenopravne izpeljave, ki so bile ali bi lahko bile pripisane temu teološkemu pojmu, nimajo ničesar skupnega z duhovnostjo in apostolskim ciljem, ki ju je Bog hotel za naše združenje. Celostna doktrinalna razlaga bi bila predolga, zato naj bo dovolj, če omenimo, da Opus Dei ne zanimajo niti zaobljube, niti obljube, niti kakršnakoli druga oblika posvečenja njegovih članov razen posvečenja, ki so ga vsi že prejeli pri krstu. Naše združenje nikakor ne želi, da bi njegovi člani spremenili svoj stan, da bi prenehali biti navadni verniki, enaki drugim, ter bi tako pridobili posebni status perfectionis. Nasprotno, tisto, kar želimo in za kar si prizadevamo, je, da bi vsakdo opravljal apostolat in se posvečeval v svojem lastnem stanu, na istem mestu in položaju, ki ga ima v Cerkvi in civilni družbi. Nikogar ne vlečemo proč od njegovega mesta, prav tako nikogar ne oddaljujemo od njegovega dela ali njegovih prizadevanj in plemenitih obveznosti časnega značaja.

Družbena stvarnost, duhovnost in delovanje Opus Dei so torej vključeni v povsem drugačen vir življenja Cerkve, in sicer v teološki in življenjski proces, ki vodi laike k polnemu prevzemanju njihovih cerkvenostnih odgovornosti, k njihovemu lastnemu načinu sodelovanja pri poslanstvu Kristusa in njegove Cerkve. To je bila in je v skoraj štiridesetih letih obstoja Dela stalna skrb, mirna, toda močna, s katero je Bog želel v moji duši in dušah mojih otrok naravnati željo po tem, da bi mu služili.

Kateri je prispevek Opus Dei k temu procesu? Ta trenutek zgodovine morda ni najprimernejši za tovrstno globalno oceno. Čeprav gre za teme, ki jih je – na veliko veselje moje duše! – temeljito obravnaval drugi vatikanski koncil, in čeprav so mnogi pojmi in situacije v zvezi z življenjem in poslanstvom laikov že dobili zadostno potrditev in osvetlitev s strani cerkvenega učiteljstva, obstaja še vedno precejšen nabor vprašanj, ki v splošnem še nadalje predstavljajo resnično nova področja teologije. Kar se nas tiče, se nam zdi, da je v duhu, ki ga je Bog dal Opus Dei in po katerem se trudimo kljub osebnim pomanjkljivostim zvesto živeti, večina teh odprtih vprašanj že od Boga razrešena, vendar ne poskušamo predstavljati teh rešitev kot edino možnost.