Istočasno obstajajo še drugi vidiki istega procesa ekleziološkega razvoja, ki predstavljajo čudovite doktrinalne pridobitve. Bog je nedvomno hotel, da k tem pridobitvam morda nemajhen delež prispeva pričevanje duha in življenja Opus Dei, poleg drugih dragocenih doprinosov nič manj zaslužnih iniciativ in apostolskih združenj. Vendar so to doktrinalni dosežki, za katere bo morda potrebnega še precej časa, preden se bodo zares utelesili v celoti življenja božjega ljudstva. V prejšnjih vprašanjih ste sami opozorili na nekatere od teh vidikov: razvoj pristne laiške duhovnosti; razumevanje specifične, laiku lastne naloge v Cerkvi, ki ni cerkvena oziroma uradna naloga; razjasnitev pravic in dolžnosti, ki jih ima laik kot tak; odnosi med cerkveno hierarhijo in laiki; enako dostojanstvo in komplementarnost nalog moških in žensk v Cerkvi; potreba po urejenem javnem mnenju v božjem ljudstvu itd.

Vse to je seveda zelo razgibana stvarnost, v kateri včasih ne manjka protislovij. Ista stvar, izrečena pred štiridesetimi leti, ki je takrat pri vseh ali skoraj vseh vzbujala pohujšanje, se danes skoraj nikomur ne zdi čudna, še vedno pa je zelo malo tistih, ki jo poglobljeno razumejo in urejeno živijo.

Bolj nazorno bo, če navedem primer. Leta 1932 sem svojim sinovom in hčeram v Opus Dei razlagal nekatere vidike in posledice posebnega dostojanstva in odgovornosti, ki ju ljudem podeljuje krst, in v nekem dokumentu sem zapisal: »Treba je zavrniti predsodek, da navadni verniki ne morejo storiti drugega kot pomagati duhovnikom v cerkvenih apostolskih dejavnostih. Ni razloga, da bi moral apostolat laikov biti vedno zgolj sodelovanje pri apostolatu cerkvene hierarhije. Njihova dolžnost je, da opravljajo apostolat. Pa ne zato, ker bi prejeli kanonično poslanstvo, ampak zato, ker so del Cerkve. To poslanstvo … uresničujejo s svojim strokovnim delom, s službo, v družini, med svojimi sodelavci in prijatelji.«

Danes, po slovesno objavljenem nauku drugega vatikanskega koncila, morda nihče v Cerkvi ne bo postavljal pod vprašaj pravovernosti tega nauka. Toda koliko ljudi je dejansko opustilo svoje enostransko dojemanje apostolata laikov kot od zgoraj navzdol organiziranega pastoralnega dela? Koliko je takšnih, ki so presegli nekdanje monolitno pojmovanje laiškega apostolata in razumejo, da more in celo mora obstajati tudi laiški apostolat brez togih centraliziranih struktur, kanoničnih poslanstev in pooblastil cerkvene hierarhije? Koliko je tistih, ki laike imenujejo longa manus Ecclesiae in hkrati v svoji glavi pojem Cerkev-božje ljudstvo zamenjujejo z omejenim pojmom cerkvene hierarhije? In še: koliko laikov pravilno razume, da če niso v rahločutnem občestvu s hierarhijo, potem nimajo pravice zahtevati, da se jim prizna njihovo zakonito področje apostolske avtonomije?

Podobno bi lahko razmišljali tudi o drugih problemih, saj je v resnici še veliko, zelo veliko tega, kar je treba doseči, tako glede potrebne doktrinalne razlage kot glede vzgoje vesti ter same reforme cerkvene zakonodaje. Molitev je bila vedno moje veliko orožje, tako da z vso močjo molim h Gospodu, da bi Sveti Duh pomagal svojemu ljudstvu in zlasti cerkveni hierarhiji pri uresničevanju teh nalog. Prosim ga tudi, naj še naprej uporablja Opus Dei, da bomo lahko po svojih močeh prispevali in pomagali pri tem težavnem, a čudovitem procesu razvoja in rasti Cerkve.