Sprašujete me tudi, kako je Opus Dei vključen v ekumenizem. Lani sem nekemu francoskemu novinarju povedal – in vem, da je anekdota imela odmev celo v publikacijah naših ločenih bratov –, kar sem nekoč omenil svetemu očetu Janezu XXIII. in k čemur me je spodbudila njegova ljubezniva in očetovska drža: »Sveti oče, v našem Delu so vsi ljudje, naj so bili katoliki ali ne, našli prijazen kraj. Ekumenizma se nisem naučil od vaše svetosti.« On se je ganjen nasmejal, saj je vedel, da je Sveti sedež že leta 1950 pooblastil Opus Dei, da lahko med svoje sodelavce sprejema tudi nekatoličane in celo nekristjane.

Dejansko je veliko naših ločenih bratov, med katerimi so tudi pastirji in celo škofje njihovih veroizpovedi, ki čutijo privlačnost duha Opus Dei in sodelujejo pri našem apostolatu. In ko stiki postajajo tesnejši, je vedno več izrazov simpatije in prisrčnega razumevanja, ki ga omogoča dejstvo, da člani Opus Dei svojo duhovnost osredotočajo na preprost sklep, da bi kot kristjani odgovorno živeli svoje krstne zaveze in zahteve. Želja po iskanju krščanske popolnosti in opravljanju apostolata v prizadevanju za posvečevanje lastnega poklicnega dela; življenje globoko v notranjosti sekularnih stvari, pri čemer se spoštuje njihova avtonomija, vendar se z njimi ravna v duhu in ljubezni kontemplativnih duš; prvenstvo, ki ga pri organizaciji naših dejavnosti namenjamo vsaki osebi, delovanju Duha v dušah, spoštovanju dostojanstva in svobode, ki izhajata iz kristjanovega božjega otroštva; to, da pred monolitnim in institucionalističnim pojmovanjem apostolata laikov branimo legitimnost iniciative znotraj potrebnega spoštovanja skupnega dobra. Vse to in še drugi vidiki našega načina življenja in dela so stične točke, v katerih naši ločeni bratje zlahka odkrivajo dobršen del doktrinalnih izhodišč – prenesenih v življenje, preizkušenih v teku let –, na katera so oni in mi, katoličani, položili mnogo utemeljenih ekumenskih upov.