Če preideva k drugi temi, bi nas zanimalo vaše mnenje o trenutnem položaju Cerkve. Natančneje, kako bi ga ocenili vi in katero vlogo lahko po vašem mnenju v tem času igrajo težnje, ki jim v splošnem pravijo »progresistične« in »integristične«?

Menim, da bi lahko sedanji doktrinalni moment Cerkve ocenili kot pozitiven in hkrati občutljiv, kot velja za vsako krizo rasti. Pozitiven brez dvoma zato, ker je doktrinalno bogastvo drugega vatikanskega koncila celotno Cerkev, celotno duhovniško božje ljudstvo, postavilo pred novo, upanja polno obdobje obnovljene zvestobe božjemu načrtu odrešenja, ki ji je bil zaupan. Moment pa je tudi občutljiv, ker doseženi teološki zaključki niso, če se tako izrazim, abstraktne ali teoretične narave, temveč je to izredno živa teologija, se pravi teologija s takojšnjimi in neposrednimi pastoralnimi, asketskimi in disciplinskimi aplikacijami, ki se zelo globoko dotikajo notranjega in zunanjega življenja krščanske skupnosti – bogoslužja, organizacijskih struktur cerkvene hierarhije, apostolskih oblik, učiteljstva, dialoga s svetom, ekumenizma itd. – in s tem tudi krščanskega življenja ter same vesti vernikov.

Glede teženj, ki jih vi imenujete integristične in progresistične, težko podam mnenje o tem, kakšno vlogo bi lahko imele v tem trenutku, kajti vedno sem trdil, da so tovrstna katalogiziranja in poenostavljanja neprimerna in celo nemogoča. To delitev včasih ljudje pripeljejo do same skrajnosti oziroma skušajo vztrajati pri njej, kot da bi bili teologi in verniki na splošno obsojeni na neko stalno bipolarno usmeritev. Zdi se mi, da to v bistvu izhaja iz prepričanja, da je doktrinalni in življenjski napredek božjega ljudstva rezultat neke večne dialektične napetosti. Sam pa raje z vso dušo verjamem v delovanje Svetega Duha, ki veje, koder hoče, in navdihuje, kogar hoče.