Gotovo vam je znano, da Opus Dei v nekaterih področjih javnega mnenja spremlja nekakšen pridih kontroverznosti. Ali lahko podate svoje mnenje, zakaj je to tako, in še posebej, kako se odzivate na obtožbe o »zarotniški tajnosti« in »skrivni zaroti«, ki pogosto merijo na Opus Dei?

Silno neprijetno mi je vse, kar bi lahko zvenelo kot samohvala. Ker pa ste že načeli to temo, vam moram povedati, da se mi zdi Opus Dei ena izmed katoliških organizacij, ki ima po vsem svetu največ prijateljev. Na milijone je ljudi, tudi veliko nekatoličanov in nekristjanov, ki ga imajo radi in mu pomagajo.

Po drugi strani pa je Opus Dei duhovna in apostolska organizacija. Če človek pozabi na to temeljno dejstvo ali če noče verjeti v dobronamernost članov Opus Dei, ki to trdijo, potem je nemogoče razumeti, kaj počnejo. Ko je razumevanje nemogoče, pa prihaja do izmišljanja zapletenih verzij in skrivnosti, ki nikoli niso obstajale.

Omenili ste obtožbo o tajnosti. To je že stara zgodba. Lahko bi vam korak za korakom opisal zgodovinski izvor te obrekljive obtožbe. Dolga leta se je neka močna organizacija, o kateri ne želim govoriti – ljubimo jo in vedno smo jo ljubili –, trudila s potvarjanjem nečesa, česar ni poznala. Vztrajali so pri tem, da nas prištevajo med redovnike, in se spraševali: Zakaj ne razmišljajo vsi enako? Zakaj ne nosijo habita ali razpoznavnega znamenja? In nerazumno so iz tega sklepali, da smo tajno združenje.

Danes je vse to že minilo in vsak srednje dobro obveščen človek ve, da ni nikakršne tajnosti. Da ne nosimo razpoznavnih znamenj, ker nismo redovniki, ampak navadni kristjani. Da ne razmišljamo vsi enako, ker dopuščamo največji možen pluralizem v vseh časnih in teoloških zadevah, ki so stvar proste presoje. Boljše razumevanje dejstev in razblinjenje nekih neutemeljenih bojazni sta pripomogla, da je tega žalostnega in obrekovanja polnega stanja konec.

Vendar ni presenetljivo, da od časa do časa kdo obnovi stare bajke: ker skušamo delati za Boga in braniti osebno svobodo vseh ljudi, bomo vedno deležni nasprotovanja sektaških sovražnikov te osebne svobode. Ti so toliko bolj napadalni, če gre za ljudi, ki ne prenesejo niti preproste ideje o religiji, ali še huje, če se opirajo na kako versko stališče fanatične narave.

Kljub temu pa so na srečo v večini publikacije, ki se ne zadovoljijo s ponavljanjem starih in lažnivih reči; ki se jasno zavedajo, da nepristranskost ne pomeni širiti nekaj, kar je nekje vmes med stvarnostjo in obrekovanjem, ne da bi se potrudili pokazati objektivno resnico. Osebno menim, da je novica tudi to, da povemo resnico, zlasti kadar gre za poročanje o dejavnosti številnih ljudi, ki si kot člani ali sodelavci Opus Dei prizadevajo za služenje vsem ljudem kljub svojim osebnim napakam; jaz imam napake in ne preseneča me, da jih prav tako imajo drugi. Razbijanje lažnih mitov je vedno zanimivo. Menim, da je resna dolžnost novinarja poskrbeti za točnost informacij in jih tudi posodabljati, četudi to včasih zahteva popravljanje trditev, podanih v preteklosti. Je res tako težko priznati, da je nekaj čisto, plemenito in dobro, ne da bi zraven primešali absurdne, zastarele in ovržene laži?

Pridobiti informacije o Opus Dei je res preprosto. V vseh državah deluje pri belem dnevu, s pravnim priznanjem civilnih in cerkvenih oblasti. Imena njegovih direktorjev in apostolskih dejavnosti so dobro znana. Kdorkoli želi informacije o našem Delu, jih lahko brez težav dobi tako, da se obrne na direktorje ali stopi v stik s katero od naših korporativnih dejavnosti. Vi sami ste lahko priča, da nobeden od voditeljev Opus Dei ali kontaktnih oseb za novinarje tem nikoli ni odrekel sodelovanja pri podajanju informacij, odgovarjanju na njihova vprašanja ali zagotavljanju ustrezne dokumentacije.

Niti jaz niti katerikoli član Opus Dei ne pričakujemo, da nas bodo vsi razumeli ali delili naše duhovne ideale. Sem velik prijatelj svobode in želim, da vsakdo sledi svoji poti. Jasno pa je, da imamo tudi mi temeljno pravico, da nas spoštujejo.