Bi lahko opisali, kako in zakaj ste ustanovili Opus Dei in kateri so po vašem mnenju najpomembnejši mejniki v njegovem razvoju?

Zakaj? Za stvari, ki se rodijo iz božje volje, ni druge razlage kot želja Boga, da jih uporabi kot izraz svoje vesoljne odrešenjske volje. Od samega začetka je bilo Delo svetovno, katoliško. Ni prišlo na svet zato, da bi ponudilo rešitev za konkretne probleme Evrope v dvajsetih letih tega stoletja, ampak da bi moškim in ženskam vseh dežel, kateregakoli družbenega položaja, rase, jezika ali okolja in kateregakoli stanú (samskim, poročenim, ovdovelim, duhovnikom) povedalo, da lahko ljubijo Boga in mu služijo, ne da bi se oddaljili od svojega običajnega življenja, ki se odvija v njihovem delu, družini ter raznolikih in normalnih družbenih odnosih.

Kako je bilo ustanovljeno? Brez kakršnihkoli človeških sredstev. Imel sem le šestindvajset let, božjo milost in dobro voljo. Delo se je rodilo majhno. Takrat ni bilo drugega kot gorečnost mladega duhovnika, ki si je prizadeval storiti, kar je od njega hotel Bog.

Sprašujete me o mejnikih. Zame je ključni mejnik v Delu vsak hip, vsak trenutek, kadar se s pomočjo Opus Dei kakšna duša približa Bogu in postane s tem bolj bratska svojim bratom, soljudem.

Morda ste želeli, da vam spregovorim o kronoloških prelomnicah. Četudi niso najpomembnejši, vam bom po spominu navedel nekaj bolj ali manj približnih podatkov. V prvih mesecih leta 1935 je bilo že vse pripravljeno za začetek dejavnosti v Franciji, in sicer v Parizu. A prišla je najprej španska državljanska vojna, nato pa še druga svetovna vojna in širitev Dela je bilo treba preložiti. Ker je bil ta razvoj potreben, je bila zakasnitev minimalna. Že leta 1940 se je začelo delovanje na Portugalskem. Skoraj istočasno s koncem spopadov se je, po nekaterih predhodnih potovanjih v letih poprej, začelo v Angliji, Franciji, Italiji, Združenih državah Amerike in Mehiki. Nato se širitev nadaljuje v naraščajočem ritmu. V letih 1949 in 1950: Nemčija, Nizozemska, Švica, Argentina, Kanada, Venezuela ter druge evropske in ameriške države. Hkrati se dejavnost širi tudi po preostalih celinah: sever Afrike, Japonska, Kenija in druge vzhodnoafriške države, Avstralija, Filipini, Nigerija itd.

Kot pomembnih trenutkov se rad spominjam predvsem stalnih priložnosti, ob katerih se je naklonjenost papežev do našega Dela pokazala na otipljiv način. Od leta 1946 stalno prebivam v Rimu, zato sem lahko srečal in bil v stiku s Pijem XII., Janezom XXIII. in Pavlom VI. V vseh sem vedno našel očetovsko naklonjenost.