Se strinjate z nekje izrečeno trditvijo, da so posebne razmere v Španiji v zadnjih tridesetih letih olajšale rast Dela v tej državi?

Le redkokje smo naleteli na bolj neugodne razmere kot v Španiji. Gre za deželo – to povem s težkim srcem, saj svojo domovino globoko ljubim –, ki je terjala največ napora in trpljenja, da se je Delo ukoreninilo. Komaj se je rodilo, že so mu začeli nasprotovati sovražniki osebne svobode in ljudje, ki so bili tako navezani na tradicionalne ideje, da niso mogli razumeti življenja članov Opus Dei, navadnih državljanov, ki si prizadevajo v polnosti živeti svojo krščansko poklicanost, ne da bi se oddaljili od sveta.

Tudi korporativne apostolske dejavnosti v Španiji niso bile deležne kakih posebnih ugodnosti. Vlade držav, v katerih večina državljanov ni katoličanov, so bile pri podpiranju izobraževalnih in dobrodelnih dejavnosti, ki jih spodbujajo člani Dela, veliko bolj radodarne kot španska država. Pomoč, ki jo te vlade dodelijo oziroma bi jo lahko dodelile korporativnim dejavnostim Opus Dei, tako kot običajno ravnajo glede drugih podobnih projektov, ni privilegij, temveč preprosto priznanje, da imajo določen družbeni pomen, pri čemer prihranijo denar v državni blagajni.

Pri svoji mednarodni širitvi je bil Opus Dei deležen takojšnjega odmeva in dobrega sprejema v vseh državah. Če je kje naletel na težave, je bilo to zaradi neresnic, ki so prihajale prav iz Španije in so si jih izmislili Španci iz nekaterih zelo konkretnih delov španske družbe. Na prvem mestu je bila prej omenjena mednarodna organizacija, vendar se zdi gotovo, da je to stvar preteklosti, in jaz ne gojim zamere do nikogar. Potem so tu nekateri ljudje, ki ne razumejo pluralizma, ki uberejo pristop zaprte skupine, če že ne zapadejo v ozko ali totalitarno miselnost, in ki izrabljajo naziv katoličan za politične namene. Zdi se, da nekateri med njimi – ne znam pojasniti zakaj, morda iz lažnih človeških razlogov – napadajo Opus Dei s posebnim užitkom. In ker razpolagajo z velikimi gmotnimi sredstvi, z denarjem španskih davkoplačevalcev, lahko njihove napade potem širijo določeni časopisi.

Popolnoma se zavedam, da pričakujete konkretna imena oseb in ustanov. Ne bom vam jih dal in upam, da boste razumeli, zakaj. Niti moje poslanstvo niti poslanstvo Dela ni politično. Moja naloga je moliti. In ne želim povedati ničesar, kar bi se lahko razumelo kot vmešavanje v politiko. Poleg tega mi je zelo boleče govoriti o teh stvareh. Skoraj štirideset let sem molčal, in če zdaj kaj rečem, je to zato, ker sem dolžan obsoditi kot popolnoma napačne tiste izkrivljene interpretacije, ki jih nekateri skušajo podati o nekem delu, ki je izključno duhovno. Zato bom, četudi sem doslej molčal, v prihodnje še naprej govoril, in če bo treba, vedno bolj jasno.

A naj se vrnem k osrednji temi vašega vprašanja. Razlage za to, da si veliko ljudi iz vseh družbenih položajev, tudi v Španiji, s pomočjo Dela in skladno z njegovim duhom prizadeva slediti Kristusu, ni mogoče iskati v okolju ali drugih zunanjih razlogih. Dokaz za to je, da tisti, ki tako lahkomiselno trdijo nasprotno, vidijo, kako se njihove lastne skupine krčijo; zunanji vzroki pa so za vse enaki. Morda je človeško gledano tako tudi zato, ker oni tvorijo skupino, mi pa nikomur ne jemljemo osebne svobode.

Če je Opus Dei v Španiji dobro razvit, tako kot v nekaterih drugih državah, je to morda tudi posledica dejstva, da se je naše duhovno delo tam začelo pred štiridesetimi leti ter je bilo zaradi španske državljanske vojne in nato svetovne vojne, kot že rečeno, treba preložiti začetek v drugih državah. Bi pa rad poudaril, da so Španci že vrsto let v Delu manjšina.

Ne mislite, ponavljam, da ne ljubim svoje dežele ali da nisem iskreno vesel dejavnosti, ki jih tam opravlja Delo, vendar je žalostno, da obstajajo ljudje, ki širijo zmote o Opus Dei in Španiji.