V nekaterih duhovniških krogih se pojavlja skrb glede navzočnosti duhovnikov v družbi. Opirajoč se na koncilski nauk (konst. Lumen gentium, št. 31; odlok Presbyterorum ordinis, št. 8) predlagajo, naj duhovnik svojo družbeno navzočnost pokaže z udejstvovanjem v civilnem življenju, s strokovnim ali ročnim delom (»duhovniki delavci« ipd.). Želeli bi slišati vaše mnenje o tej zadevi.

Najprej naj povem, da spoštujem mnenje, ki je nasprotno mojemu, čeprav menim, da je iz mnogih razlogov napačno, obenem pa z naklonjenostjo in molitvijo spremljam tiste, ki ga osebno podpirajo z veliko apostolsko gorečnostjo.

Sam pa menim takole: če se duhovništvo opravlja pravilno – brez bojazljivosti ali kompleksov, ki so običajno znak človeške nezrelosti, in brez klerikalne prepotentnosti, ki bi kazala na pomanjkanje nadnaravnega čuta –, potem duhovnikova lastna služba že sama po sebi v zadostni meri zagotavlja legitimno, preprosto in pristno navzočnost človeka-duhovnika med preostalimi člani človeške skupnosti, ki jih nagovarja. Da bi živel v življenjskem občestvu z delovnim okoljem, razumel njegove probleme in bil deležen njegove usode, običajno ne bo potrebno več kot to. Redkokdaj pa bi bilo učinkovito nekakšno zatekanje k naivnemu potnemu listuamaterskih laiških dejavnosti, ki lahko iz več razlogov pomenijo žalitev dobrega čuta laikov samih in bi bile prav zaradi pomanjkanja pristnosti že vnaprej obsojene na neuspeh.

Poleg tega je duhovniška služba zlasti v teh časih, ko tako zelo primanjkuje duhovnikov, silno zahtevno delo, ki človeku ne pušča časa za dvojno zaposlitev. Duše nas tako zelo potrebujejo, čeprav se mnoge tega ne zavedajo, da nikoli ni storjeno dovolj. Primanjkuje nam delovnih rok, časa, moči. Zato svojim sinovom duhovnikom običajno pravim, da če bi kateri od njih nekega dne opazil, da ima preveč časa, bi bil tistega dne lahko povsem prepričan, da svojega duhovništva ne živi dobro.

In ne pozabite, da v primeru teh duhovnikov Opus Dei gre za ljudi, ki so pred prejemom svetega reda večinoma dolga leta opravljali strokovno oziroma poklicno dejavnost v civilnem življenju: to so inženirji-duhovniki, zdravniki-duhovniki, delavci-duhovniki itd. Vendar ne vem za nikogar, ki bi se mu zdelo potrebno, da se dušam približa z logaritemskim računalom, stetoskopom ali udarnim kladivom, zato da bi ga v civilni družbi, med njegovimi nekdanjimi sodelavci in kolegi poslušali in spoštovali. Res je, da včasih na način, ki je združljiv z obveznostmi duhovniškega stanu, opravljajo svoj strokovni poklic ali službo, vendar nikoli ne mislijo, da je to potrebno za zagotavljanje njihove navzočnosti v civilni družbi, pač pa to počnejo iz različnih drugih razlogov. Na primer zaradi socialne dobrodelnosti ali iz čiste gmotne nujnosti, da bi spravili v tek kakšno apostolsko dejavnost. Tudi sveti Pavel se je kdaj zatekel k svojemu nekdanjemu poklicu izdelovalca šotorov, vendar ne zato, ker bi mu Ananija v Damasku naročil, naj se nauči izdelovati šotore, da bi tako mogel pravilno oznanjati Kristusov evangelij poganom.

Skratka – in naj poudarim, da s tem ne želim prenagljeno soditi o legitimnosti in poštenosti namena katerekoli apostolske iniciative – po mojem razumevanju sta denimo izobraženec-duhovnik in delavec-duhovnik bolj pristna lika in bolj skladna z naukom drugega vatikanskega koncila kot pa lik duhovnika-delavca. Izvzemši njegov pomen na področju specializiranega pastoralnega dela, ki bo vedno potrebno, spada klasični lik duhovnika-delavca že v preteklost, v čas, ko so bile čudovite možnosti apostolata laikov mnogim ljudem prikrite.