Monsinjor, imel sem priložnost poslušati vaše odgovore na vprašanja, ki so prihajala iz občinstva v Pamploni, kjer se je pred poldrugim letom zbralo več kot 2.000 ljudi. Takrat ste poudarili, da se morajo katoličani obnašati kot odgovorni in svobodni državljani ter da »naj ne živijo od tega, da so katoličani«. Kakšen pomen in razsežnost pripisujete tej misli?

Vedno mi je bila nadležna drža tistih, ki iz dejstva, da se imenujejo katoličani, delajo nekakšen službeni položaj; enako kot drža ljudi, ki hočejo zanikati načelo osebne odgovornosti, na kateri temelji vsa krščanska morala. Duh Dela in njegovih članov je služiti Cerkvi in vsem ljudem, ne da bi Cerkev izrabljali. Všeč mi je, kadar je Kristus navzoč ne v katoličanovem imenu, ampak v njegovem ravnanju, s katerim resnično pričuje o krščanskem življenju. Upira se mi klerikalizem in razumem, da poleg slabega antiklerikalizma obstaja tudi dobri antiklerikalizem, ki izvira iz ljubezni do duhovništva in nasprotuje temu, da bi navaden vernik ali duhovnik neko sveto poslanstvo uporabljal za zemeljske cilje.

Vendar ne mislite, da se s tem izrekam za nasprotnika kogarkoli. V našem Delu ni nikakršnega stremljenja po ekskluzivizmu, temveč želja po sodelovanju z vsemi, ki delajo za Kristusa, in z vsemi, naj so kristjani ali ne, ki svoje življenje spreminjajo v čudovito in resnično služenje.

Sicer pa ni pomembna le razsežnost, ki jo tem idejam zlasti od leta 1928 pripisujem jaz, ampak pomen, ki jim ga daje učiteljstvo Cerkve. In tega ubogega duhovnika je prevzela silna, težko opisljiva ganjenost, ko je pred nedavnim koncil v dogmatični konstituciji De Ecclesia vse kristjane spomnil, da se morajo v polnosti čutiti državljane zemeljske države, tako da vse človeške dejavnosti opravljajo s strokovno usposobljenostjo in ljubeznijo do vseh ljudi ter iščejo krščansko popolnost, h kateri so poklicani zaradi preprostega dejstva, da so prejeli krst.