Včasih je slišati očitke proti duhovnikom, ki zavzamejo konkretno stališče do problemov časne in še posebej politične narave. Mnoga od teh stališč so za razliko od prejšnjih časov ponavadi usmerjena v spodbujanje večje svobode, socialne pravičnosti itd. Res je tudi, da službeno duhovništvo ni pristojno, da bi aktivno posegalo na to področje, razen v redkih primerih. Ampak se vam ne zdi, da mora duhovnik nepravičnost, pomanjkanje svobode ipd. obsoditi kot nekaj nekrščanskega? Kako konkretno uskladiti ti dve zahtevi?

Kot bistveni del svojega munus docendi mora duhovnik pridigati o krščanskih krepostih, o vseh brez izjeme, in o njihovih praktičnih zahtevah in izrazih v različnih okoliščinah življenja ljudi, h katerim je usmerjeno njegovo služenje. Prav tako mora ljudi učiti, naj spoštujejo in cenijo dostojanstvo in svobodo, s katerima je Bog pri stvarjenju obdaril človeško osebo, ter posebno nadnaravno dostojanstvo, ki ga kristjan prejme pri krstu.

Nobenega duhovnika, ki izpolnjuje to svojo službeno dolžnost, ne bo nikdar mogoče obtožiti, da se vmešava v politiko, razen če bi mu to očitali iz nevednosti ali zvijačnosti. Niti ni mogoče reči, da z obravnavanjem teh naukov posega na področje posebne apostolske naloge, ki pripada laikom, da krščansko urejajo časne strukture in zadeve.