Včasih se govori o Opus Dei kot o organizaciji intelektualne aristokracije, ki želi prodreti v najvplivnejše politične, gospodarske in kulturne kroge, da bi jih nadzorovala od znotraj, četudi z dobrimi nameni. Ali to drži?

Skoraj vse ustanove, ki so na svet prinesle kako novo sporočilo ali ki so si s polnostjo krščanskega življenja prizadevale resno služiti človeštvu, so naletele na nerazumevanje, zlasti na začetku. To pojasnjuje, zakaj sprva nekateri niso razumeli nauka o apostolatu laikov, po katerem je živel in ga oznanjal Opus Dei.

Čeprav o teh stvareh nerad govorim, moram tudi povedati, da je bila v našem primeru povrhu tega prisotna vztrajna in organizirana obrekovalska kampanja. Nekateri so govorili, da delujemo v tajnosti (morda so to počeli oni sami), da hočemo zasesti visoke položaje itd. Lahko vam tudi konkretno povem, da je s to kampanjo pred približno tridesetimi leti začel neki španski redovnik, ki je pozneje zapustil svoj red in Cerkev, sklenil civilno poroko in je zdaj protestantski pastor.

Obrekovanje, ko je enkrat sproženo, po inerciji živi še nekaj časa: ker nekateri pišejo, ne da bi se o stvareh informirali, in ker ne ravnajo vsi kot kompetentni novinarji, ki se ne štejejo za nezmotljive in so dovolj plemeniti, da se popravijo, ko se prepričajo o resnici. Ravno to se je zgodilo, čeprav so ta obrekovanja ovržena s stvarnostjo, ki jo lahko vsakdo preveri, poleg tega pa se že na prvi pogled zdijo neverjetna. Naj samo še omenim, da se govorice, ki ste jih izpostavili, nanašajo zgolj na Španijo; in mišljenje, da bi bila mednarodna ustanova, kot je Opus Dei, osredotočena na probleme ene same države, gotovo kaže na ozkoglednost, provincialnost.

Med člani Opus Dei, tako v Španiji kot povsod drugod, so v večini gospodinje, delavci, majhni trgovci, uradniki, kmetje itd., torej ljudje, katerih zaposlitev nima posebne politične ali družbene teže. To, da je med člani Opus Dei veliko število delavcev, ne vzbuja pozornosti. Dejstvo, da je med njimi kak politik, pa jo. V resnici je zame poklicanost v Opus Dei, ki jo ima postrešček, enako pomembna kot poklicanost direktorja podjetja. Poklic je dan od Boga in v božjih delih ni prostora za diskriminacijo, še manj pa, če je ta zavajajoča.

Kdor ob pogledu na člane Opus Dei, ki opravljajo svoje delo na najrazličnejših področjih človeške dejavnosti, pomisli le na domneve o vplivu in nadzoru, izkazuje klavrno predstavo o krščanskem življenju. Opus Dei ne obvladuje niti ne želi obvladovati nobene časne dejavnosti. Želi samo širiti evangeljsko sporočilo: Bog hoče, da bi ga vsi ljudje na svetu ljubili in mu služili, priložnost za to pa najdejo ravno v svojih zemeljskih dejavnostih. Zato člani Dela, ki so navadni kristjani, delajo, kjer in kakor se jim zdi primerno. Delo jim nudi samo duhovno pomoč, da bi vselej ravnali po krščanski vesti.