Po drugi strani pa je razvoj v zgodovini Cerkve omogočil, da se premaga določen klerikalizem, ki skuša izmaličiti vse, kar se nanaša na laike, tako da jim pripisuje neke skrite namere. Sedaj je lažje razumeti, da tisto, kar živi in oznanja Opus Dei, ni nič več in nič manj kot to: božja poklicanost običajnega kristjana s konkretno nadnaravno zavzetostjo.

Upam, da bo prišel čas, ko se bo besedna zveza katoličani prodirajo v družbena okolja nehala uporabljati in se bodo vsi zavedali, da gre za klerikalen izraz. V vsakem primeru pa prav nič ne velja za apostolat Opus Dei. Članom Dela ni treba prodirati v časne strukture, in sicer zaradi preprostega dejstva, da so navadni državljani, enaki vsem drugim, in so zato tam že prej bili.

Če Bog v Opus Dei pokliče nekoga, ki dela v tovarni, bolnišnici ali parlamentu, to pomeni, da si bo ta človek odslej odločno prizadeval z božjo milostjo posvečevati ta poklic. Pomeni samo to, da se začne zavedati radikalnih zahtev evangeljskega sporočila, skladno s posebnim poklicem, ki ga je prejel.

Mišljenje, da to zavedanje pomeni opustitev običajnega življenja, je legitimno le za tiste, ki od Boga prejmejo redovniški poklic, ki vključuje contemptus mundi, prezir do stvari tega sveta. Če pa bi skušali ta umik iz sveta spremeniti v bistvo ali vrhunec krščanstva, bi to bilo naravnost absurdno.

Ni torej Opus Dei tisti, ki bi svoje člane pošiljal v določena okolja. Ti so že prej tam bili, ponavljam, in ni razloga, da bi to okolje zapuščali. Poleg tega se poklici v Opus Dei, ki izvirajo iz božje milosti ter apostolata prijateljstva in zaupnosti, o katerem sem prej govoril, pojavljajo v najrazličnejših okoljih.

Morda je prav ta preprostost narave in načina delovanja Opus Dei težava za tiste, ki so polni zapletenosti in se zdijo nezmožni razumeti karkoli pristnega in poštenega.

Seveda se bo vedno našel kdo, ki bistva Opus Dei ne bo razumel. To nas ne preseneča, saj je Gospod svoje že vnaprej opozoril na te težave, ko jim je dejal, da non est discipulus super Magistrum (Mt 10,24), učenec ni nad Učiteljem. Nihče ne more pričakovati, da ga bodo vsi cenili, ima pa pravico, da ga vsi spoštujejo kot osebo in kot božjega otroka. Žal obstajajo fanatiki, ki želijo svoje ideje vsiljevati na totalitaren način, in ti ne bodo nikdar razumeli ljubezni, ki jo imajo člani Opus Dei do osebne svobode drugih in zatem do svoje osebne svobode, ki jo vedno spremlja osebna odgovornost.

Spominjam se zelo nazorne anekdote. V nekem mestu, ki naj iz obzirnosti ostane neimenovano, je mestni svet razpravljal, ali naj odobri finančno pomoč vzgojnemu projektu, ki so ga vodili člani Opus Dei in je tako kot vse korporativne dejavnosti Dela predstavljal nedvomno družbeno korist. Večina svetnikov je to pomoč podpirala. Eden od njih, socialist, je kot pojasnilo za takšno stališče povedal, da je imel osebno izkušnjo o aktivnostih, ki so potekale v tem centru: »Gre za dejavnost,« je dejal, »za katero je značilno, da so njeni voditelji veliki prijatelji osebne svobode. V tem domu živijo študentje vseh veroizpovedi in vseh ideologij.« Komunistični svetniki so glasovali proti. Eden od njih je v obrazložitvi svojega negativnega glasu dejal socialistu: »Bil sem proti, kajti če je dejansko tako, potem pomeni ta dom učinkovito propagando za katolištvo.«

Kdor ne spoštuje svobode drugih ali želi nasprotovati Cerkvi, ne more ceniti apostolskega dela. A tudi v teh primerih sem ga kot človek dolžan spoštovati in ga usmerjati k resnici. Kot kristjan pa sem ga dolžan ljubiti in moliti zanj.