Zakaj so v izrazito laični ustanovi, kot je Opus Dei, duhovniki? Lahko vsak član Opus Dei postane duhovnik ali le tisti, ki so izbrani s strani direktorjev?

Poklic v Opus Dei lahko prejme vsak, ki se želi posvečevati v svojem stanu: lahko je samski, poročen ali ovdovel; laik ali duhovnik.

Zato se Opus Dei pridružujejo tudi škofijski duhovniki. Ti ostanejo škofijski duhovniki, tako kot so bili prej, saj jim Delo pomaga stremeti h krščanski popolnosti, lastni njihovemu stanu, s posvečevanjem njihovega običajnega dela, ki je ravno duhovniško delo v služenju njihovemu škofu, škofiji in celotni Cerkvi. Tudi zanje velja, da vez z Opus Dei v ničemer ne spremeni njihovega položaja. Še naprej so popolnoma predani poslanstvu, ki jim ga je zaupal njihov ordinarij, ter drugim nalogam in apostolskim dejavnostim, ki jih morajo opravljati, ne da bi se Delo kakorkoli vmešavalo v ta opravila. Posvečujejo se tako, da čim popolneje udejanjajo za duhovnika značilne kreposti.

Poleg teh duhovnikov, ki se Opus Dei pridružijo po tem, ko so že prejeli zakrament svetega reda, so v Delu še drugi svetni duhovniki, ki prejmejo duhovniško posvečenje po vstopu v Opus Dei in so se mu torej pridružili kot laiki, navadni kristjani. Teh je v primerjavi s skupnim številom članov zelo malo, manj kot dva odstotka, in njihova naloga je služiti apostolskim ciljem Opus Dei z duhovniškim delom, pri čemer se v večji ali manjši meri odpovejo opravljanju svojega civilnega poklica. Dejansko so to zaposleni ali delavci, ki so bili poklicani v duhovništvo po tem, ko so pridobili neko strokovno usposobljenost ter več let opravljali svoj poklic: zdravniki, inženirji, rokodelci, kmetje, učitelji, novinarji itd. Poleg tega z vso globino in brez naglice opravljajo študij predvidenih cerkvenih znanosti do doktorata. Pri tem pa ne izgubijo miselnosti okolja, ki je značilno za njihov civilni poklic. Ko prejmejo sveti red, so torej zdravniki-duhovniki, pravniki-duhovniki, delavci-duhovniki itd.

Njihova navzočnost je potrebna za apostolat Opus Dei. Ta apostolat opravljajo predvsem laiki, kot sem že povedal. Vsak član skuša biti apostol v svojem delovnem okolju ter z zgledom in besedo, z dialogom, zbližuje duše s Kristusom. Toda v apostolatu, pri vodenju duš po poteh krščanskega življenja, človek na neki točki pride do zakramentalnega zidu. Posvečujoča funkcija laika potrebuje posvečujočo funkcijo duhovnika, ki podeljuje zakrament pokore, obhaja evharistijo in v imenu Cerkve oznanja božjo besedo. In ker apostolat Opus Dei vključuje neko specifično duhovnost, je potrebno, da duhovnik tudi z življenjem pričuje o tem posebnem duhu.

Poleg tega služenja preostalim članom Dela se ti duhovniki morejo posvečati in se dejansko posvečajo tudi služenju mnogim drugim dušam. Duhovniška gorečnost, ki zaznamuje njihovo življenje, jih mora priganjati, da bi vsakdo, ki pride v njihovo bližino, prejel vsaj nekaj Kristusove luči. Nadalje jih duh Opus Dei, ki ne pozna skupinic in razlikovanja, spodbuja, da se čutijo tesno in globoko združene s svojimi brati, z drugimi svetnimi duhovniki. Čutijo se in dejansko so škofijski duhovniki v vseh škofijah, kjer delujejo in katerim skušajo predano in učinkovito služiti.

Rad bi poudaril, ker gre za zelo pomembno dejstvo, da tisti laiki Opus Dei, ki prejmejo duhovniško posvečenje, s tem ne spremenijo svojega poklica. Ko sprejmejo duhovništvo, tako da se svobodno odzovejo na povabilo direktorjev Dela, tega ne storijo misleč, da so na ta način bolj povezani z Bogom ali da v večji meri stremijo k svetosti. Prav dobro vedo, da laiški poklic sam po sebi vključuje polnost in celovitost, da je bila njihova predanost Bogu v Opus Dei že od prvega trenutka jasna pot za doseganje krščanske popolnosti. Duhovniško posvečenje torej nikakor ni nekakšna krona poklicanosti v Opus Dei: je klic, namenjen nekaterim, da bi na nov način služili drugim. Sicer pa v Delu ni ločevanja na dva razreda članov, klerike in laike. Vsi so in se čutijo enake in vsi živijo v istem duhu: posvečevanje v svojem lastnem stanu.⁴