Duhovniki so inkardinirani v škofijo in so odvisni od ordinarija. Kako je mogoče upravičiti to, da duhovnik pripada nekemu združenju, ki je ločeno od škofije in je celo svetovnega obsega?

Utemeljitev je jasna: zakonita uporaba naravne pravice, pravice do združevanja, ki jo Cerkev priznava tako duhovnikom kot tudi vsem vernikom. Ta večstoletna tradicija (pomislimo na številna hvalevredna združenja, ki so tako zelo spodbujala duhovno življenje svetnih duhovnikov) je bila večkrat ponovno potrjena v nauku in določilih zadnjih papežev (Pija XII., Janeza XXIII. in Pavla VI.), nedavno pa tudi na slovesen način s strani cerkvenega učiteljstva na drugem vatikanskem cerkvenem zboru (prim. odlok Presbyterorum ordinis, št. 8).

V zvezi s tem je zanimivo spomniti, da je pristojna koncilska komisija zavrnila neki modus, v katerem je bilo predlagano, da ne bi bilo drugih duhovniških združenj razen tistih, ki jih spodbujajo ali vodijo krajevni škofje. To je bilo naknadno potrjeno na splošnem zasedanju, zavrnitev pa jasno utemeljena z naravno pravico do združevanja, ki pripada tudi duhovnikom: »Non potest negari Presbyteris,« je bilo tam rečeno, »id quod laicis, attenta dignitate naturae humanae, Concilium declaravit congruum, utpote iuri naturali consentaneum.«²

Na osnovi te temeljne pravice lahko duhovniki svobodno ustanavljajo združenja ali se pridružujejo obstoječim, vedno ko gre za združenja, ki stremijo k poštenim ciljem ter ustrezajo dostojanstvu in zahtevam duhovniškega stanu. Legitimnost in področje uveljavljanja pravice do združevanja med svetnimi duhovniki se – brez dvoumnosti, zadržkov ali nevarnosti anarhije – prav dobro razume, če se upošteva razlikovanje, ki nujno obstaja in ga je treba spoštovati, med duhovnikovo službeno funkcijo in zasebnim področjem njegovega osebnega življenja.