Naj vas na koncu še vprašam, ali ste zadovoljni s temi štiridesetimi leti delovanja? Ste na podlagi izkušenj zadnjih let, družbenih sprememb in drugega vatikanskega koncila prejeli kak predlog glede strukturnih sprememb?

Zadovoljen? Le kako bi ne bil, ko vidim, da je Gospod kljub moji osebni bedi uresničil toliko čudovitih stvari v tem Božjem delu. Za človeka, ki živi iz svoje vere, bo njegovo življenje vedno zgodba o božjem usmiljenju. V nekaterih trenutkih te zgodbe je to morda težko razbrati, ker se lahko vse zdi nekoristno, celo brezplodno. Ob drugih priložnostih pa nam Gospod daje videti obilje sadov in tedaj je naravno, da srce prekipeva od hvaležnosti.

Zame je bil eden izmed trenutkov največjega veselja, ko sem videl, kako je drugi vatikanski koncil z vso jasnostjo razglasil duhovno poklicanost laikov. Brez kakršnegakoli postavljanja moram reči, da glede našega duha koncil ni prinesel povabila k spremembi, marveč je, ravno nasprotno, potrdil, kar smo po božji milosti že dolgo let živeli in učili. Glavna značilnost Opus Dei niso nekakšne apostolske tehnike ali metode niti določene strukture, temveč duh, ki vodi k posvečevanju običajnega dela.

Osebne napake in šibkosti, ponavljam, imamo vsi. In vsi se moramo v božji navzočnosti resno izprašati ter svoje življenje pretehtati v luči tega, kar od nas zahteva Gospod. Vendar ne smemo pozabiti na najpomembnejše: Si scires donum Dei! … (Jn 4,10), če bi poznala božji dar, je rekel Jezus Samarijanki. Sveti Pavel dodaja: Ta zaklad pa imamo v glinastih posodah, da bi to preobilje moči bilo od Boga in ne iz nas (2 Kor 4,7).

Ponižnost, krščansko izpraševanje, se začne s tem, da prepoznamo božji dar. To je nekaj povsem drugega kot umikanje pred tokom dogodkov, občutek manjvrednosti ali malodušja ob pogledu na zgodovino. V osebnem življenju, včasih tudi v življenju združenj in ustanov, je morda treba kaj spremeniti, mogoče celo marsikaj. Toda drža, s katero se mora kristjan soočiti s temi problemi, mora biti predvsem čudenje nad veličino božjih del v primerjavi s človeško majhnostjo.

Tako imenovani aggiornamento se mora najprej zgoditi v osebnem življenju, da bi ga uskladili s tisto staro novostjo evangelija. Iti v korak s časom pomeni poistovetiti se s Kristusom, ki ni oseba, ki bi minila. Kristus živi in bo živel vedno: včeraj in danes in na veke (Heb 13,8).

Kar zadeva Opus Dei kot celoto, lahko brez kakršnekoli arogantnosti in v hvaležnosti do božje dobrote rečemo, da nikoli ne bo imel težav s prilagajanjem svetu: nikoli ne bo imel potrebe po posodabljanju. Bog, naš Gospod, je Delo posodobil enkrat za vselej ter mu dal te posebne, laiške značilnosti; in nikoli se mu ne bo treba prilagajati svetu, ker so vsi njegovi člani od sveta. Ne bo mu treba zasledovati človeškega napredka, ker so vsi člani Dela skupaj z drugimi ljudmi, ki živijo v svetu, tisti, ki ta napredek ustvarjajo s svojim običajnim delom.