Če bi politične razmere v neki državi privedle do takšnega stanja, da bi univerzitetni profesor ali študent po vesti presodil, da ni več na voljo nobenega drugega dopustnega sredstva za preprečitev splošnega zla v državi – ali bi v tem primeru smel kot dejanje lastne svobode v univerzo vnesti politiko?

Če v državi ne bi bilo niti najmanjše politične svobode, bi najbrž prišlo do degeneracije univerze, ki bi prenehala biti skupni dom ter postala bojno polje nasprotujočih si frakcij.

Mislim pa, da bi bilo bolje ta leta posvetiti resni pripravi, oblikovanju družbene miselnosti, zato da tisti, ki bodo pozneje vodili družbo in zdaj študirajo, ne bi zapadli v to zavračanje osebne svobode, ki je resnično nekaj patološkega. Če univerza postane kraj, kjer se razpravlja in odloča o konkretnih političnih problemih, se lahko hitro izgubi akademska vedrina, študentje pa se vzgajajo v duhu strankarstva. Na ta način univerza in država nikoli ne bi presegli kroničnega zla totalitarizma, kakršnekoli narave že je.

Naj pojasnim, da s trditvijo, da univerza ni kraj za politiko, ne izključujem, temveč si želim, da bi vsi državljani imeli na voljo neko normalno možnost za politično izražanje. Čeprav je moje mnenje o tem vprašanju zelo konkretno, ne bi želel nadaljevati o tem, saj moje poslanstvo ni politično, temveč duhovniško. Kar sem vam povedal, je nekaj, o čemer imam pristojnost govoriti, ker se štejem za univerzitetnega človeka: vse, kar zadeva univerzo, me navdušuje. S politiko se ne ukvarjam, se nočem in ne morem ukvarjati. Toda moja pravniška in teološka miselnost, pa tudi moja krščanska vera, me spodbuja, da sem vedno na strani legitimne svobode vseh ljudi.

Nihče nima pravice, da bi v časnih zadevah ljudem vsiljeval dogme, ki ne obstajajo. Ko smo soočeni s konkretnim problemom, kakršenkoli že je, je pristop naslednji: dobro ga preučimo in nato ravnamo po vesti, z osebno svobodo in z ravno tako osebno odgovornostjo.