Kakšno je vaše razumevanje svobode poučevanja in v katerem smislu se vam zdi potrebna? Katere pristojnosti bi morale biti pridržane državi na področju visokega šolstva in ali menite, da je avtonomija temeljno načelo za organizacijo univerze? Bi lahko opisali glavne smernice, na katerih naj bi slonel avtonomen visokošolski sistem?

Svoboda poučevanja je le eden od vidikov svobode nasploh. Menim, da je osebna svoboda nujna za vsakogar in v vsem, kar je moralno dopustno. Zato je potrebna svoboda poučevanja na vseh ravneh in za vse ljudi. To se pravi, da mora vsaka usposobljena oseba ali združenje imeti možnost, da pod enakimi pogoji kot drugi in brez nepotrebnih ovir ustanavlja izobraževalne centre.

Vloga države je odvisna od družbenih razmer: drugačna je v Nemčiji kot v Angliji, na Japonskem in v Združenih državah, če omenimo le nekaj dežel z zelo različnimi izobraževalnimi strukturami. Država ima jasno nalogo spodbujanja, nadzora in spremljanja. To pa zahteva enake možnosti za zasebne in državne iniciative. Nadzorovati ne pomeni postavljati ovire niti onemogočati ali omejevati svobodo.

Zato menim, da je avtonomija poučevanja nujna. Avtonomija je drug izraz za svobodo poučevanja. Univerza kot korporativna celota mora uživati neodvisnost, kakršno ima organ v živem telesu. To se pravi, da mora imeti svobodo znotraj svoje posebne naloge v službi skupnega dobra.

Nekateri izrazi učinkovitega uresničevanja te avtonomije so lahko naslednji: svoboda pri izbiranju profesorjev in upraviteljev; svoboda glede oblikovanja učnih načrtov; možnost ustvarjati lastno premoženje in upravljati z njim. Skratka, vsi pogoji, ki so potrebni, da univerza živi svoje lastno življenje. Ko bo to življenje imela, ga bo mogla posredovati naprej v dobro celotne družbe.