Dejansko je klerik, zlasti prezbiter, ki je z zakramentom svetega reda včlenjen v ordo presbyterorum, po božjem pravu postavljen kot sodelavec škofovskega reda. V primeru škofijskih duhovnikov se ta službena funkcija v skladu s cerkvenim pravom udejanja z inkardinacijo, ki duhovnika dodeli v službo krajevne Cerkve pod pristojnostjo njegovega ordinarija, in s kanoničnim poslanstvom, ki mu podeli posebno službo znotraj duhovniškega zbora, ki ga vodi škof. Očitno je torej, da je duhovnik preko zakramentalne in pravne vezi odvisen od svojega ordinarija glede vsega, kar zadeva: določanje njegovih konkretnih pastoralnih zadolžitev; doktrinalne in disciplinske smernice, ki jih prejme za opravljanje te službe; pravično plačilo; vse pastoralne določbe, ki jih škof izda za urejanje dušne oskrbe, bogoslužja in predpisov splošnega prava glede pravic in obveznosti, ki izhajajo iz duhovniškega stanu.

Vsi ti potrebni odnosi odvisnosti v pravnem smislu odražajo pokorščino, pastoralno občestvo in edinost, ki jo mora duhovnik rahločutno izkazovati svojemu ordinariju. Poleg tega pa je v življenju svetnega duhovnika tudi legitimno osebno področje avtonomije, svobode in osebne odgovornosti, na katerem duhovnik uživa enake pravice in obveznosti kot druge osebe v Cerkvi. V tem se razlikuje tako od pravnega statusa mladoletne osebe (prim. ZCP, kan. 89) kot od statusa redovnika, ki se na podlagi svojih redovniških zaobljub odreče uveljavljanju vseh ali nekaterih izmed teh osebnih pravic.

Zato svetni duhovnik znotraj splošnih meja morale in za njegov stan značilnih dolžnosti more, kot posameznik ali v obliki združenja, svobodno razpolagati in odločati o vsem, kar zadeva njegovo osebno, duhovno, kulturno, gmotno življenje. Vsakdo se lahko svobodno posveča kulturnim dejavnostim skladno s svojimi željami in sposobnostmi. Vsak lahko svobodno vzdržuje družbene stike, kakršnekoli želi, ter organizira svoje življenje, kakor se mu zdi prav, če le ustrezno izpolnjuje obveznosti svoje službe. Vsak je svoboden, da s svojo osebno lastnino razpolaga, kakor sam po vesti presodi. Še toliko bolj pa je vsakdo svoboden, da v svojem duhovnem in asketskem življenju ter glede pobožnosti sledi vzgibom, ki mu jih pošilja Sveti Duh, ter da izmed številnih sredstev, ki jih Cerkev svetuje oziroma dovoljuje, izbere tista, ki se mu glede na njegove osebne okoliščine zdijo najprimernejša.

Prav v zvezi s tem je drugi vatikanski koncil, ponovno pa tudi sveti oče Pavel VI. v nedavni okrožnici Sacerdotalis coelibatus, pohvalil in živo priporočil združenja, tako škofijska kot tudi medškofijska, nacionalnega ali svetovnega obsega, ki imajo od pristojne cerkvene oblasti priznan statut in spodbujajo svetost duhovnika pri opravljanju njegove službe. Obstoj teh združenj namreč nikakor, kot sem že dejal, ne oškoduje niti ne more oškodovati vezi občestva in odvisnosti, ki povezuje vsakega duhovnika z njegovim škofom, niti bratske edinosti z vsemi drugimi člani duhovniškega zbora, niti učinkovitosti njegovega dela v službi krajevne Cerkve.