Se vam ne zdi, da so pojmi »cerkvena šola«, »katoliška šola«, »cerkvena univerza« itd. od drugega vatikanskega koncila naprej že zastareli? Se vam ne zdi, da takšni pojmi neupravičeno vpletajo Cerkev oziroma zvenijo kot privilegij?

Ne, mislim, da ne, če imamo z izrazom cerkvena šola, katoliška šola ipd. v mislih dejstvo, da ima Cerkev, cerkveni redovi in redovne kongregacije pravico ustanavljati izobraževalne centre. Ustanoviti šolo ali univerzo ni privilegij, temveč breme, če si ustanovitelji prizadevajo, da bi bil to center, odprt za vse, ne le za tiste z gmotnimi sredstvi.

Koncil ni imel namena reči, da bi bile konfesionalne izobraževalne ustanove zastarele. Želel je le pokazati, da obstaja še druga oblika krščanske navzočnosti v šolstvu, ki je celo še bolj potrebna in vsesplošna in ki jo že vrsto let uresničujejo člani Opus Dei: gre za svobodno pobudo katoliških državljanov, katerih poklic je izobraževalno delo, tako v državnih izobraževalnih centrih kot zunaj njih. To je še eno znamenje, da se Cerkev v teh časih popolnoma zaveda rodovitnosti apostolata laikov.

Po drugi strani pa moram priznati, da mi izrazi katoliška šola, cerkvene šole itd. niso blizu, čeprav spoštujem ljudi, ki mislijo drugače. Raje vidim, da se stvari izkažejo po svojih sadovih, ne po imenih. Neka šola bo zares krščanska, če bo ob tem, da je takšna kot druge in si prizadeva za odličnost, vršila celovito – tudi krščansko – izobraževanje v spoštovanju osebne svobode in s spodbujanjem prepotrebne družbene pravičnosti. Če to resnično počne, je ime še najmanj pomembno. Osebno, ponavljam, se takim pridevkom raje izogibam.