Nam lahko kot veliki kancler Univerze v Navari spregovorite o načelih, ki so vas spodbudila k njeni ustanovitvi, in o njenem sedanjem pomenu znotraj španskega univerzitetnega prostora?

Univerza v Navari je bila – po dolgoletnih molitvah, kar z veseljem povem – ustanovljena leta 1952 v upanju, da bo zaživela kot univerzitetna ustanova, v kateri bi se uresničili kulturni in apostolski ideali skupine profesorjev z globokim čutom za poučevanje. Takrat je stremela in tudi zdaj stremi k temu, da bi z ramo ob rami skupaj z drugimi univerzami prispevala k reševanju resnega problema izobraževanja: problema Španije in številnih drugih držav, ki potrebujejo dobro pripravljene ljudi za izgradnjo pravičnejše družbe.

Učitelji, ki so ob ustanovitvi začeli z delom na tej univerzi, niso bili tujci v španskem univerzitetnem okolju. Bili so profesorji, ki so se usposabljali in poučevali na univerzah v Madridu, Barceloni, Sevilji, Santiagu, Granadi in drugod. To tesno sodelovanje, ki je po mojem celo tesnejše od sodelovanja med sosednjimi univerzami v državi, se nadaljuje. Pogosto potekajo izmenjave in obiski profesorjev, nacionalni kongresi, na katerih sodelujejo, itd. Enaki stiki so se in se še naprej vzdržujejo z najboljšimi univerzami v drugih državah, kar potrjuje tudi nedavna podelitev častnih doktoratov profesorjem s Sorbone, Harvarda, Coímbre, Münchna in Leuvena.

Univerza v Navari je omogočila tudi način za pomoč številnim ljudem, ki temeljno podlago za napredek njihove države vidijo v univerzitetnem študiju, če je odprt za vse, ki so do tega upravičeni, ne glede na njihova gmotna sredstva. Združenje prijateljev Univerze v Navari je s svojimi velikodušnimi prispevki že uspelo podeliti veliko število štipendij ali subvencij za študij. To število bo še naraščalo, prav tako pa tudi priliv afroazijskih in latinskoameriških študentov.