Bi lahko za konec kaj povedali nam, ki se ukvarjamo s študentskim novinarstvom?

Novinarstvo, tudi študentsko novinarstvo, je nekaj čudovitega. Veliko lahko prispevate k temu, da bi se med vašimi kolegi širila ljubezen do plemenitih idealov, želja po preseganju osebne sebičnosti, čut za skupne naloge, za bratstvo. In sedaj vas lahko še enkrat povabim, da vzljubite resnico.

Ne skrivam, da me odbija senzacionalizem nekaterih novinarjev, ki povejo resnico na pol. Informirati ne pomeni ostati na pol poti med resnico in lažjo. Temu ne moremo reči obveščanje niti ni moralno, prav tako pa se ne morejo imenovati novinarji tisti, ki skupaj zmešajo nekaj polresnic, precej zmotnih trditev in celo premišljeno obrekovanje. Ne morejo se imenovati novinarji, ker niso nič drugega kot kolesca bolj ali manj naoljenega mehanizma katerekoli organizacije, ki širi neresnice in ve, da jih bodo ljudje v dobri veri do onemoglosti ponavljali zaradi nevednosti in neumnosti mnogih. Priznati vam moram, da so ti lažni novinarji, kar se mene tiče, na boljšem, saj ni dneva, ko ne bi z ljubeznijo molil zanje in prosil Gospoda, naj jim razjasni vest.

Zato vas prosim, da širite ljubezen do dobrega novinarstva, ki se ne zadovolji z neutemeljenimi govoricami, s trditvami tipa govori se, ki zrastejo v razgretih domišljijah. Obveščajte z dejstvi, rezultati, ne da bi sodili o namenih, pri čemer ohranjate legitimno raznolikost mnenj na enakopravni ravni in se ne spuščate v osebne napade. Težko je vzpostaviti resnično sožitje, če primanjkuje resničnih informacij. Resnična informacija pa je tista, ki se ne boji resnice in se ne pusti zavesti nagibom koristoljubja, lažnega ugleda ali gmotnih ugodnosti.