Monsinjor, navzočnost žensk, ki je bila doslej večinoma omejena na družinsko okolje, pridobiva vse večjo težo v družbenem življenju. Kaj menite o tem razvoju in katere so po vašem mnenju glavne lastnosti, ki naj bi jih ženska razvila, da bi uresničila poslanstvo, ki ji je zaupano?

Najprej naj povem, da se mi zdi dobro, da teh dveh okolij, ki ste ju pravkar omenili, ne predstavljamo kot dve nasprotujoči si stvarnosti. Enako kot v življenju moškega, a s prav posebnimi odtenki, bosta dom in družina v življenju ženske vedno zavzemala osrednje mesto. Posvečanje družinskim opravilom brez dvoma predstavlja veliko človeško in krščansko nalogo. Vendar to ne izključuje možnosti za opravljanje drugih poklicnih dejavnosti – tudi skrb za dom je poklicno delo – v katerikoli plemeniti zaposlitvi oziroma službi današnje družbe. Iz tega, kako je vaše vprašanje zastavljeno, se razume, kaj želite izpostaviti. Vendar mislim, da bi vztrajanje pri sistematičnem postavljanju nasprotij, pri čemer bi se spremenil le poudarek, z družbenega vidika zlahka privedlo do večje zmote od tiste, ki jo želimo popraviti, kajti bilo bi huje, če bi ženska svoje delo doma opustila.

Tudi na osebni ravni ni mogoče enostransko trditi, da naj bi ženska svojo popolnost dosegla edinole zunaj doma, kot da bi čas, ki ga posveča svoji družini, pomenil prikrajšanje v razvoju in zrelosti njene osebnosti. Dom – kakršenkoli že je, kajti tudi samska ženska mora imeti dom – je prav posebej ugodno okolje za osebnostno rast. Pozornost, ki jo namenja družini, bo za žensko vedno največje dostojanstvo. S skrbjo za moža in otroke oziroma, če govorimo bolj na splošno, s svojim delom za ustvarjanje prijetnega in vzgojnega okolja v svoji bližini ženska uresničuje najbolj nenadomestljivi del svojega poslanstva in zato lahko tam doseže svojo osebno popolnost.

Kot rečeno, to ni v nasprotju z udejstvovanjem na drugih področjih družbenega življenja, na primer tudi v politiki. Na teh področjih lahko ženska kot oseba ravno tako predstavlja dragocen doprinos, vselej z značilnimi potezami svoje ženskosti. To pa bo lahko storila, če bo osebnostno in strokovno izobražena. Jasno je, da tako družina kot družba potrebujeta ta posebni doprinos, ki nikakor ni drugotnega pomena.

Razvoj, zrelost, emancipacija ženske ne smejo pomeniti pretveze za enakost – istoličnost – z moškim, za posnemanje moškega načina ravnanja. To za žensko ne bi bil dosežek, bila bi izguba. Ne zato, ker bi bila ženska nekaj več ali nekaj manj kot moški, ampak ker je drugačna. Na temeljni ravni – ki mora biti pravno priznana tako v civilnem kot v cerkvenem pravu – gotovo lahko govorimo o enakosti pravic, ker ima ženska, prav tako kot moški, osebno dostojanstvo in dostojanstvo božje hčere. Toda izhajajoč iz te temeljne enakosti mora vsakdo doseči, kar mu je lastno; in v tem pogledu je emancipacija tisto, čemur bi rekli stvarna možnost za poln razvoj lastnih odličnosti: tistih, ki ji pripadajo v njeni edinstvenosti, in tistih, ki jih ima kot ženska. Enakost pred zakonom in enakost možnosti ne izničita, temveč predpostavljata in spodbujata to raznolikost, ki nas vse bogati.

Ženska je poklicana, da družini, civilni družbi, Cerkvi prispeva nekaj značilnega, kar je njej lastno in lahko prispeva le ona: svojo obzirno nežnost, svojo neutrudno velikodušnost, svojo ljubezen do konkretnega, svojo domiselnost in intuitivnost, svojo globoko in preprosto pobožnost, svojo vztrajnost … Ženskost ni pristna, če ne zazna lepote tega nenadomestljivega doprinosa in je ne vgradi v svoje lastno življenje.

Da bi izpolnila to poslanstvo, mora ženska razviti svojo lastno osebnost, ne da bi se prepustila naivnemu duhu posnemanja, ki bi jo – v splošnem − zlahka umestilo na nižjo raven in ne bi izpolnila svojih najizvirnejših možnosti. Če se dobro izobrazi, z osebno avtonomijo in pristnostjo, bo uspešno opravila svoje delo, svoje poslanstvo, h kateremu se čuti poklicano, kakršnokoli že je. Njeno življenje in delo bosta resnično konstruktivna in plodovita, globoko osmišljena, v enaki meri, če njen dan napolnjuje posvečanje možu in otrokom ali če se je iz plemenitega razloga odpovedala zakonu in se celovito predala drugim nalogam. Vsaka na svoji poti, v zvestobi svojemu človeškemu in nadnaravnemu poklicu, lahko uresniči in dejansko uresničuje polnost ženske osebnosti. Ne pozabimo, da sveta Marija, Božja Mati in Mati vseh ljudi, ni le vzor, temveč tudi dokaz presežne vrednosti, ki jo lahko doseže na videz nepomembno življenje.