Vseeno pa ženska včasih ni prepričana, da se zares nahaja na mestu, ki ji pripada in kamor je poklicana. Velikokrat, ko opravlja delo izven svojega doma, pade nanjo teža gospodinjskih del; če pa se popolnoma posveti družini, čuti, da so njene možnosti omejene. Kaj bi vi svetovali ženskam, ki doživljajo takšna protislovja?

Ta občutek, ki je zelo resničen, pogosto bolj kot iz dejanskih omejitev – ki jih imamo vsi, ker smo ljudje – izvira iz pomanjkanja dobro določenih idealov, zmožnih usmerjati celotno človekovo življenje, ali pa tudi iz nezavednega napuha. Včasih bi si želeli biti najboljši na vsakem področju in na vsaki ravni. Ker pa to ni mogoče, nastane občutek izgubljenosti in tesnobe ali celo malodušja in naveličanosti: človek ne more biti v vsem, in ko ne ve, česa bi se lotil, se nazadnje ničesar ne loti resno. V takšni situaciji se duša lahko nagiba k nevoščljivosti, domišljija zlahka uide z vajeti in se zateče v fantaziranje, kar človeka oddaljuje od stvarnosti ter naposled privede do otopelosti volje. To sem večkrat poimenoval mistika »ko bi le«, ki je stkana iz praznih sanj in lažnih idealizmov: ko se le ne bi poročila, ko bi le ne imela tega poklica, ko bi le bila bolj zdrava ali mlajša, ko bi le imela več časa!

Rešitev – naporna kot vse, kar je kaj vredno – je v tem, da iščemo resnično središče človeškega življenja, ki more vsemu dati pravo mesto, red in smisel: odnos z Bogom s pomočjo pristnega notranjega življenja. Če živimo v Kristusu in je v Njem naše središče, odkrijemo smisel poslanstva, ki nam je bilo zaupano; imamo človeški ideal, ki postane božji; v našem življenju se odprejo nova obzorja upanja in z veseljem žrtvujemo ne samo to ali ono dejavnost, temveč celotno življenje, ki s tem na paradoksalen način pridobi svojo najglobljo izpolnitev.

Problem, ki ste ga izpostavili, ni omejen samo na ženske. Veliko moških včasih izkuša nekaj podobnega, le z drugačnimi značilnostmi. Vzrok je ponavadi isti: pomanjkanje globokega ideala, ki ga je mogoče odkriti le v božji luči.

V vsakem primeru pa je treba spraviti v prakso tudi drobne ukrepe, ki se zdijo banalni, a niso: ko je treba opraviti veliko stvari, je potrebno določiti nek red, treba se je organizirati. Veliko težav izhaja iz pomanjkanja reda, zaradi odsotnosti te drže. Nekatere ženske naredijo tisoč stvari in vse opravijo dobro, ker so se organizirale, ker so s srčnostjo vzpostavile red v množici nalog. Vsak trenutek znajo biti v tem, kar morajo storiti, ne da bi se pustile zmesti z razmišljanjem o tem, kar bo prišlo pozneje ali kar bi morda lahko postorile že prej. Nekatere pa spričo velike količine dela osupnejo in tako osuple ne naredijo ničesar.

Gotovo bodo vedno na svetu ženske, katerih edina zaposlitev bo skrb za dom. Povem vam, da je to zelo pomembna zaposlitev, ki je vredna truda. Preko tega poklica – kajti to res je resničen in plemenit poklic – pozitivno vplivajo ne le na družino, temveč tudi na množico prijateljev in znancev ter na ljudi, s katerimi so tako ali drugače v stiku, in na ta način vršijo delo, ki ima včasih mnogo večji doseg kot pa kako drugo poklicno delo. Kaj šele takrat, kadar dajo vse svoje izkušnje in znanje na razpolago na tisoče ljudem v centrih, namenjenih izobraževanju žensk, kakršne vodijo moje hčere iz Opus Dei na vseh koncih sveta. Takrat postanejo učiteljice življenja ob domačem ognjišču in rekel bi, da imajo večji vzgojni učinek kot marsikateri univerzitetni profesor.