Kot uči koncil, se poslanstvo laikov uresničuje v Cerkvi in svetu. To marsikdaj ni prav razumljeno, saj se ljudje pogosto omejijo na eno izmed obeh področij. Kako bi vi opisali nalogo laikov v Cerkvi in nalogo, ki jo morajo vršiti v svetu?

Nikakor ne mislim, da bi ju bilo treba obravnavati kot dve različni nalogi, saj je specifična udeleženost laikov pri poslanstvu Cerkve prav v tem, da ab intra, neposredno in direktno, posvečujejo svetne stvarnosti, časni red, svet.

Poleg te naloge, ki je njemu lastna in zanj značilna, pa ima laik tako kot duhovniki in redovniki tudi vrsto temeljnih pravic, dolžnosti in pristojnosti znotraj cerkvene družbe, ki ustrezajo pravnemu položaju vernika: dejavno sodelovanje pri bogoslužju Cerkve, možnost, da neposredno sodeluje pri apostolatu cerkvene hierarhije ali da ji svetuje pri njenem pastoralnem delu, če je k temu povabljen, itd.

Ti dve nalogi – specifična, ki pripada laiku kot takemu, in splošna ali skupna, ki mu pripada kot verniku – si ne nasprotujeta, ampak se sestavljata, med njima ni protislovja, pač pa dopolnjevanje. Osredotočiti se samo na specifično poslanstvo laika in pozabiti, da ima istočasno položaj vernika, bi bilo enako nesmiselno, kot če bi si zamislili zeleno in cvetočo vejo, ki ne bi pripadala nobenemu drevesu. Če bi pozabili na tisto, kar je za laika specifično, lastno in značilno, oziroma ne bi v pravi meri razumeli značilnosti teh laiških apostolskih nalog in njihove cerkvenostne vrednosti, pa bi bilo tako, kot če bi košato drevo Cerkve oklestili na pošastno podobo golega debla.