V homiliji, ki ste jo imeli oktobra v Pamploni pri maši, darovani ob srečanju Prijateljev Univerze v Navari, ste o človeški ljubezni govorili z besedami, ki so nas ganile. Veliko bralk nam je pisalo, kako se jih je dotaknilo, ko so vas slišale tako govoriti. Nam lahko poveste, katere so najpomembnejše vrednote krščanskega zakona?

Govoril bom o nečem, kar zelo dobro poznam iz svoje dolgoletne duhovniške izkušnje v mnogih državah. Večina članov Opus Dei živi v zakonskem stanu in zanje so človeška ljubezen ter zakonske dolžnosti del nadnaravnega poklica. Opus Dei je iz zakona napravil božjo pot, poklic, in to ima številne posledice za osebno posvečevanje in apostolat. Skoraj štirideset let že oznanjam, da ima zakon pomen poklicanosti. Kolikokrat sem videl, kako so zasijale oči moškim in ženskam, ko so me slišali govoriti, da je zakon božja pot na zemlji! Predtem so namreč mislili, da sta izročitev Bogu ter plemenita in čista človeška ljubezen v njihovem življenju nezdružljivi.

Zakon obstaja zato, da bi se tisti, ki ga sklenejo, posvečevali v njem in preko njega posvečevali druge. V ta namen zakonca prejmeta posebno milost, ki jo podeljuje zakrament, ki ga je postavil Jezus Kristus. Kdor je poklican v zakonski stan, najde po božji milosti v njem vse, kar je potrebno za to, da bi bil svet, da bi se vsak dan bolj poistovetil z Jezusom Kristusom in da bi k Bogu vodil ljudi, s katerimi sobiva.

Zato vedno z upanjem in naklonjenostjo gledam na krščanske domove, na vse družine, ki so sad zakramenta zakona, luči polne priče tiste velike božje skrivnosti – ki je sacramentum magnum! (Ef 5,32), velik zakrament – povezanosti in ljubezni med Kristusom in Cerkvijo. Moramo delati na tem, da se bodo te krščanske celice družbe rodile in se razvijale s hrepenenjem po svetosti, z zavedanjem, da že prvi zakrament, sveti krst, vsem kristjanom podeli božje poslanstvo, ki ga mora vsakdo izpolniti na svoji lastni poti.

Krščanski zakonci se morajo zavedati, da so poklicani k temu, da se posvečujejo s posvečevanjem drugih, da so poklicani biti apostoli in da je njihov prvi apostolat doma. Razumeti morajo, da je ustanovitev družine, vzgoja otrok in izžarevanje krščanskega duha v družbi nadnaravna naloga. Od tega zavedanja o lastnem poslanstvu sta v veliki meri odvisna učinek in uspeh njihovega življenja: njihova sreča.

A naj ne pozabijo, da je skrivnost zakonske sreče v običajnem, ne v sanjarjenju. Je v skritem veselju, ki ga prinaša vrnitev domov; v ljubečem odnosu do otrok; v vsakodnevnih opravilih, pri katerih sodeluje vsa družina; v dobri volji ob težavah, s katerimi se je treba spoprijeti v športnem duhu; pa tudi v izkoriščanju vsakega napredka, ki nam ga nudi civilizacija, da bi napravili naš dom bolj prijeten, življenje bolj preprosto, vzgojo bolj učinkovito.

Tistim, ki jih je Bog poklical k ustvarjanju družine, neprestano pravim, naj se imajo vedno radi, naj se imajo radi s tako hrepenečo ljubeznijo kot v času zaroke. Kdor misli, da je ljubezni konec, ko se začnejo nevšečnosti in težave, ki jih prinaša življenje, ima revno predstavo o zakonu, ki je zakrament, ideal in poslanstvo. Ravno takrat se ljubezen okrepi. Reke skrbi in težav niso zmožne utopiti resnične ljubezni; žrtev, ki jo velikodušno z nekom delimo, nas še bolj povezuje. Kot pravi Sveto pismo, aquae multae – številne preizkušnje, telesne in duševne – non potuerunt extinguere caritatem (Vp 8,7), ne bodo mogle pogasiti ljubezni.