Številni zakonci so zaradi nasvetov, ki jih prejemajo celo od nekaterih duhovnikov, zmedeni glede vprašanja o številu otrok. Kaj bi vi svetovali zakonskim parom ob tolikšni zmedi?

Tisti, ki na tak način povzročajo zmedo v vesti mnogih ljudi, pozabljajo, da je življenje sveto. Zaslužijo si Gospodovih ostrih kritik zoper slepe, ki vodijo druge slepe; zoper tiste, ki nočejo vstopiti v nebeško kraljestvo in tudi drugim ne pustijo vstopiti. Ne obsojam njihovih namenov, sem celo prepričan, da mnogi takšne nasvete dajejo zaradi sočutja in želje po reševanju težkih situacij. Ne morem pa skrivati dejstva, da me strašno žalosti to destruktivno – v mnogih primerih diabolično – delovanje tistih, ki ne samo, da ne širijo dobrega nauka, temveč ga celo maličijo.

Kadar zakonci slišijo nasvete in priporočila o teh stvareh, naj ne pozabijo, da gre za to, da spoznamo, kaj Bog hoče. Če je prisotna iskrenost – poštenost – in vsaj kanček krščanske vzgoje, bo vest znala odkriti božjo voljo tako v tem kot v vsem drugem. Lahko se namreč zgodi, da kdo išče nasvet, ki bi podpiral našo lastno sebičnost, ki bi ravno z neko namišljeno oblastjo utišal glas lastne duše. Lahko se celo zgodi, da človek menja svetovalce, dokler ne najde najbolj sebi naklonjenega. Tak pristop je med drugim farizejski, nevreden božjega otroka.

Nasvet drugega kristjana – v zadevah vere in morale še posebej nasvet duhovnika – je v veliko pomoč, da bi spoznali, kaj Bog od nas v določenih okoliščinah hoče. A nasvet ne izniči osebne odgovornosti. Nazadnje smo mi, vsak izmed nas, tisti, ki se moramo odločiti in ki bomo za svoje odločitve osebno dajali odgovor Bogu.

Nad katerimkoli osebnim nasvetom je božja postava, ki je zapisana v Svetem pismu ter jo cerkveno učiteljstvo ob pomoči Svetega Duha varuje in uči. Kadar so nasveti posameznikov v nasprotju z božjo besedo, kot nam jo posreduje cerkveno učiteljstvo, je treba odločno zavrniti ta zmotna mnenja. Človeku, ki ravna s tako poštenim namenom, bo Bog pomagal s svojo milostjo ter mu po navdihu dal spoznati, kaj mu je storiti, in kadar ga bo potreboval, mu bo poslal duhovnika, ki bo znal voditi njegovo dušo po ravnih in čistih poteh, pa čeprav bodo velikokrat naporne.

Naloga duhovnega vodstva ne sme biti usmerjena v proizvodnjo bitij brez lastne presoje, ki delajo samo to, kar jim drugi rečejo. Nasprotno, duhovno vodstvo se mora nagibati k oblikovanju ljudi, ki znajo sami presoditi. Lastna presoja pa predpostavlja zrelost, trdna prepričanja, zadostno poznavanje nauka, duhovno občutljivost in vzgojo volje.

Pomembno je, da zakonci pridobijo jasen čut za dostojanstvo svojega poklica in se zavedajo, da jih Bog kliče, naj dosežejo božjo ljubezen tudi po človeški ljubezni; da so bili izvoljeni od vekomaj za sodelovanje s stvariteljsko močjo Boga pri porajanju in kasneje pri vzgoji otrok; da jih Bog vabi, naj njihov dom in vse njihovo družinsko življenje postane pričevanje o vseh krščanskih krepostih.

Zakon – tega se ne bom naveličal ponavljati – je božja pot, velika in čudovita; in kot vse, kar je božjega v nas, vključuje konkretne izraze našega odgovora na milost, izraze velikodušnosti, predanosti, služenja. Sebičnost, v katerikoli izmed svojih oblik, se zoperstavlja tej božji ljubezni, ki mora vladati v našem življenju. To je bistveno in to je treba imeti v mislih, ko govorimo o zakonu in o številu otrok.