Nekatere žene, ki imajo že precej otrok, si ne upajo povedati sorodnikom in prijateljem, da pričakujejo še enega. Bojijo se kritik tistih, ki mislijo, da je zdaj, ko obstaja »tabletka«, številčna družina nekaj nazadnjaškega. V sedanjih okoliščinah je seveda preživljati družino s številnimi otroki lahko naporno. Kaj bi rekli o tem?

Blagoslavljam starše, ki z veseljem sprejmejo poslanstvo, ki jim ga je zaupal Bog, in imajo veliko otrok. Zakonce pa vabim, da ne zapirajo izvirov življenja, da imajo nadnaravni čut in pogum za številčno družino, če jim jo Bog nameni.

Ko hvalim številčne družine, nimam v mislih tistih, ki so posledica zgolj fizioloških odnosov; ampak tiste, ki so sad krščanskih vrednot, ki imajo globok čut za človeško dostojanstvo, ki vedo, da izročiti otroke Bogu ne pomeni le roditi jih v naravno življenje, ampak zahteva tudi dolgo pot vzgajanja. Prvo je to, da jim dajo življenje, a to ni vse.

V določenih primerih je lahko Gospodova volja – ki se pokaže po običajni poti – ravno v tem, da je neka družina majhna. Toda teorije, ki govorijo o omejevanju rojstev kot o idealu ali splošni oziroma vsem namenjeni dolžnosti, so zločinske, protikrščanske in nečloveške.

Če bi se kdo skušal sklicevati na nekega domnevnega pokoncilskega duha s ciljem nasprotovati številčni družini, bi to pomenilo sprevreči in izmaličiti krščanski nauk. Drugi vatikanski koncil je razglasil: Izmed zakoncev, ki na tak način spolnjujejo od Boga jim zaupano nalogo, je treba dati posebno priznanje tistim, ki z modro in skupno soglasnostjo velikodušno sprejmejo tudi večje število otrok, da bi jih ustrezno vzgojili (past. konst. Gaudium et spes, št. 50). Pavel VI. pa je v nagovoru 12. februarja 1966 dejal: Naj nedavno zaključeni drugi vatikanski koncil med krščanskimi zakonci spodbuja duha velikodušnosti za razširitev novega božjega ljudstva … Ne pozabite, da sta rast božjega kraljestva in možnost prodiranja Cerkve v človeštvo, da bi mu prinesla večno in zemeljsko odrešenje, zaupana tudi velikodušnosti krščanskih zakoncev.

Ni odločilno število samo po sebi. Če ima družina več ali manj otrok, še ne pomeni, da je bolj ali manj krščanska. Pomembna je krepostnost v zakonskem življenju. Resnična medsebojna ljubezen presega skupnost moža in žene ter se razširja na njune naravne sadove: na otroke. Po drugi strani pa sebičnost naposled to ljubezen skrči na preprosto zadovoljitev nagona in uniči odnos, ki povezuje starše in otroke. Nekdo, ki bi slutil, da je prišel na svet proti volji svojih staršev, da ni sad čiste ljubezni, ampak nečesa nepredvidenega ali napake v izračunu, se bo le stežka čutil kot dober otrok – pravi otrok – svojih staršev.

Rekel sem, da število otrok samo po sebi ni odločilno. Vendar se jasno vidi, da napadi na številčne družine izhajajo iz pomanjkanja vere: so proizvod družbe, ki ni sposobna razumeti velikodušnosti, ki skuša sebičnost in nekatere nezaslišane prakse zakrinkati z na videz altruističnimi nagibi. Paradoks pa je v tem, da so države, ki najbolj propagirajo nadzor rodnosti in iz katerih se ta praksa vsiljuje drugim državam, ravno tiste, ki so dosegle višji življenjski standard. Morda bi lahko resno upoštevali njihove argumente gospodarskega in socialnega značaja, če bi jih ti argumenti spodbudili, da se odrečejo delu razkošnega premoženja, ki ga uživajo, v korist pomoči potrebnih ljudi. Drugače pa bi težko rekli, da v ozadju takšnega argumentiranja ni prisoten hedonizem in želja po politični nadvladi, po demografskem neokolonializmu.

Niso mi neznani veliki problemi, ki mučijo človeštvo, niti konkretne težave, s katerimi se lahko spopada neka družina. Pogosto mislim na to in očetovsko srce, ki ga moram imeti kot kristjan in kot duhovnik, je polno sočutja. Vendar ni dopustno iskati rešitve na tiste načine.