Ne razumem, kako je mogoče, da so na svetu katoličani, in celo duhovniki, ki ljudem že leta mirne vesti svetujejo uporabo tabletke za preprečevanje nosečnosti. Ne morejo namreč kar tako brez sramu prezreti papeškega nauka. In ne smejo trditi – kot to počnejo z neverjetno lahkotnostjo –, da je papež, ko ne govori ex cathedra, navaden zasebni teolog, ki se lahko zmoti. Že to, da menijo, da se papež moti, oni pa ne, kaže na veliko domišljavost.

Pozabljajo pa, da papež ni le učitelj – nezmotljiv, kadar to pove eksplicitno –, ampak je tudi vrhovni zakonodajalec. In v tem primeru je sedanji papež Pavel VI. nedvoumno določil, da se je treba v tej občutljivi zadevi obvezno držati vseh določb častitljivega papeža Pija XII., ker so še vedno veljavne. Pij XII. je dovolil le nekatere naravne postopke – ne tabletke – za preprečevanje spočetja v posameznih težkih primerih. Svetovati nasprotno torej pomeni resno nepokorščino do svetega očeta v resni stvari.

Lahko bi napisal debelo knjigo o žalostnih posledicah, ki jih na vseh ravneh prinaša uporaba teh ali drugačnih sredstev za preprečevanje nosečnosti: uničenje zakonske ljubezni – mož in žena ne gledata drug na drugega kot na zakonca, ampak kot na sokrivca –, nesrečnost, nezvestoba, duhovna in duševna neravnovesja, neštete posledice za otroke, izguba miru v zakonu … Vendar se mi pisanje o tem ne zdi potrebno: raje sem preprosto pokoren papežu. Če bi sveti oče kdaj odločil, da je uporaba določenega sredstva za preprečevanje zanositve dopustna, bi se jaz prilagodil temu, kar bi rekel papež. Držal bi se določil papeža in moralne teologije, v vsakem posameznem primeru bi preučil očitne nevarnosti, ki sem jih ravnokar omenil, ter vsakomur svetoval po vesti.

Vedno pa bi upošteval, da današnjega sveta ne bodo rešili tisti, ki skušajo omamiti življenje duha in prav vse zreducirati na ekonomska vprašanja ali gmotno blagostanje, marveč tisti, ki vedo, da je moralni zakon v službi človekove večne usode: tisti, ki verujejo v Boga in se velikodušno držijo zahtev te vere, tako da med svojimi bližnjimi širijo presežni pomen našega zemeljskega življenja.

Ta gotovost nas ne sme voditi k umikanju, ampak v prizadevanje, da bi vsi imeli ustrezno raven gmotnih sredstev, da bi bilo dela dovolj za vse, da ne bi bil nihče po krivici postavljen pred omejitve v svojem družinskem in družbenem življenju.