Neplodnost v zakonu, ki lahko privede do frustracije, je včasih vir nesoglasij in nerazumevanja. Kakšen smisel morajo po vašem mnenju dati svojemu zakonu krščanski zakonci, ki nimajo otrok?

Na prvem mestu bi jim rekel, naj se ne vdajo prehitro. Najprej je treba prositi Boga, naj jim nakloni potomce, naj jih blagoslovi, če je takšna njegova volja, kot je blagoslovil očake stare zaveze. Potem pa je priporočljivo, da oba obiščeta dobrega zdravnika. Če jim kljub vsemu Bog ne da otrok, ne smejo v tem videti nikakršne frustracije: biti morajo zadovoljni in prav v tem odkrivati božjo voljo zanje. Bog velikokrat ne da otrok, ker pričakujenekaj več. Pričakuje, da se na enak način trudimo in razdajamo v služenju bližnjim tudi brez tiste čiste radosti ob lastnih otrocih. Torej ni razloga, da bi se čutili poražene ali bili žalostni.

Če zakonca imata notranje življenje, bosta razumela, da ju Bog poziva, naj svoje življenje spremenita v velikodušno krščansko služenje in apostolat, ki bo drugačen od apostolata, ki bi ga opravljala med svojimi otroki, a ravno tako čudovit.

Naj se zakonci ozrejo naokrog in nemudoma bodo odkrili ljudi, ki so potrebni pomoči, usmiljenja in ljubezni. Poleg tega je veliko apostolskih dejavnosti, kjer lahko sodelujejo. Če se znajo temu posvečati s srcem in se velikodušno razdajati drugim, tako da pozabijo nase, bodo deležni čudovite rodovitnosti, duhovnega starševstva, ki bo njihove duše navdalo z resničnim mirom.

Konkretne rešitve bodo lahko različne od primera do primera, v bistvu pa bo vsem skupno prizadevanje in skrb za druge z ljubeznijo. Tiste, ki znajo z velikodušno ponižnostjo pozabiti na samega sebe, Bog vselej nagradi tako, da njihovim dušam nakloni globoko veselje.