V nekaterih zakonih se zgodi, da je žena iz različnih razlogov ločena od moža in se znajde v ponižujočih in nevzdržnih okoliščinah. V teh primerih jim je težko sprejeti nerazvezljivost zakona. Te žene, ki so ločene od moža, obžalujejo, da jim ni dana možnost, da bi si ustvarile nov dom. Kaj bi vi odgovorili na to?

Tem ženam bi rekel, da razumem njihovo trpljenje in da lahko tudi v teh okoliščinah vidijo božjo voljo, ki nikoli ni kruta, saj je Bog ljubeči Oče. Lahko se zgodi, da je nekaj časa še posebej težko, ampak če se obrnejo h Gospodu in njegovi Materi, jim ne bo manjkala pomoč milosti.

Nerazvezljivost zakona ni nekakšna kaprica Cerkve niti ni zgolj stvar pozitivnega cerkvenega prava: je zahteva naravne postave, božje postave, ter popolnoma ustreza naši naravi in nadnaravnemu redu milosti. Zato je v veliki večini primerov to nepogrešljivi pogoj za srečo zakoncev in tudi za duhovno varnost otrok. Vedno pa vdano sprejemanje božje volje – celo v bolečih primerih, o katerih govorimo – prinaša globoko zadovoljstvo, ki ga nič ne more nadomestiti. Ni kot nekakšen izhod ali tolažba, je bistvo krščanskega življenja.

Če te žene že imajo otroke, za katere je treba skrbeti, naj v tem vidijo nenehno zahtevo po ljubeči materinski predanosti, ki je takrat še posebej potrebna, da tem dušam nadomesti dom, ki je razdeljen. Naj velikodušno razumejo, da ta nerazvezljivost, ki zanje predstavlja žrtev, za večino družin pomeni obrambo njihove celovitosti, nekaj, kar oplemeniti ljubezen zakoncev in preprečuje, da bi bili otroci zapuščeni.

To začudenje nad navidezno trdoto krščanske zapovedi o nerazvezljivosti zakona ni nekaj novega. Že apostoli so se čudili, ko je Jezus to potrdil. Lahko se zdi kot breme, jarem, toda Kristus sam je rekel, da je njegov jarem prijeten in njegovo breme lahko.

Po drugi strani pa – ob priznanju neizbežne trdote mnogih situacij, ki bi se jim marsikdaj mogli in morali izogniti – ne smemo preveč dramatizirati. Je res življenje ženske v takšnih okoliščinah težje od življenja drugih žensk, s katerimi grdo ravnajo, ali nekoga, ki trpi zaradi katere druge fizične ali duševne bolečine, ki jih življenje prinaša?

Kar resnično naredi neko osebo – in celo vso družbo – nesrečno, je to hlepeče iskanje ugodja, brezpogojno prizadevanje za odstranitev vsega, kar človeku nasprotuje. Življenje prinaša raznolike situacije, najrazličnejše okoliščine. Nekatere so trpke, druge morda na videz lahke. Vsaka izmed njih vključuje svojo lastno milost, je izviren božji klic: nova priložnost za delo, za nadnaravno pričevanje ljubezni. Če kdo čuti tesnobo v težkih okoliščinah, bi mu svetoval, naj poskuša tudi nekoliko pozabiti na svoje lastne težave in se ukvarjati s težavami drugih. Če bo tako ravnal, bo imel več miru, predvsem pa se bo posvečeval.