Ravnokar ste govorili o družinski edinosti kot o veliki vrednoti. To je lahko izhodišče za moje naslednje vprašanje: Kako to, da Opus Dei ne organizira dejavnosti duhovnega izobraževanja, ki bi se jih lahko skupaj udeležila mož in žena?

Glede tega, tako kot glede mnogih drugih stvari, lahko kristjani izbiramo med različnimi možnostmi, skladno s svojimi željami ali mnenji, ne da bi nam kdorkoli mogel vsiljevati eno samo možno rešitev. Kakor pred kugo je treba bežati od tistih načinov dojemanja pastorale in apostolata nasploh, ki se zdijo zgolj kot neka nova, popravljena in razširjena izdaja enostrankarskega sistema v verskem življenju.

Vem, da nekatere katoliške skupine organizirajo duhovne vaje in druge izobraževalne dejavnosti za zakonce. Zdi se mi popolnoma prav, da svobodno ravnajo, kot se jim zdi primerno, in tudi, da se v te dejavnosti vključijo tisti, ki v njih najdejo način in pomoč, da bi bolje živeli svojo krščansko poklicanost. Menim pa, da to ni edina možnost, in tudi ni očitno, da bi bila najboljša.

Veliko je trenutkov cerkvenega življenja, ki jih moreta in včasih morata zakonca ali celo vsa družina doživeti skupaj, kot je na primer udeležba pri evharistični daritvi in drugih dejanjih bogočastja. Vendar menim, da so določene dejavnosti duhovnega izobraževanja učinkovitejše, če se jih mož in žena udeležita ločeno. Po eni strani je tako poudarjen bistveno osebni značaj človekovega posvečevanja, asketskega boja in zedinjenja z Bogom, ki se kasneje sicer prenaša na druge, vendar je pri tem posameznikova vest nenadomestljiva. Po drugi strani je tako lažje prilagoditi izobraževanje osebnim zahtevam in potrebam vsakega človeka in celo njegovi lastni psihologiji. To ne pomeni, da se pri teh dejavnostih zakonski stan udeležencev ne upošteva. Kaj takega bi bilo povsem nasprotno duhu Opus Dei.

Že štirideset let govorim in pišem, da se mora vsak moški in vsaka ženska posvečevati v svojem običajnem življenju, v konkretnih okoliščinah svojega vsakdanjega življenja; da se morajo torej zakonci posvečevati tako, da v celoti izpolnjujejo svoje družinske obveznosti. Na duhovnih obnovah in drugih izobraževalnih dejavnostih, ki jih organizira Opus Dei in se jih udeležujejo poročene osebe, se vedno teži k temu, da se zakonci zavejo dostojanstva svojega zakonskega poklica in se z božjo pomočjo pripravijo, da bi to poslanstvo živeli še bolje.

V mnogih ozirih so zahteve in konkretni izrazi zakonske ljubezni drugačni za moškega in drugačni za žensko. Specifična sredstva izobraževanja jim lahko učinkovito pomagajo, da te zahteve in izraze odkrijejo v dejanskosti svojega življenja. Zato ju tista nekajurna ali nekajdnevna ločitev še bolj poveže in se zaradi tega še močneje ljubita ves preostali čas, z ljubeznijo, ki je tudi polna spoštovanja.

Ponavljam, da s tem ne trdimo, da je naš način ravnanja edini dober način ali da bi ga morali prevzeti vsi drugi. Preprosto se mi zdi, da daje zelo dobre rezultate in da – poleg dolgoletnih izkušenj – obstajajo tehtni razlogi, da delamo tako, vendar ne napadam nasprotnega stališča.

Nadalje moram reči, da čeprav se v Opus Dei držimo tega načina pri določenih dejavnostih duhovnega izobraževanja, se raznih drugih aktivnosti zakonca udeležujeta skupaj in pri tem sodelujeta. V mislih imam na primer dejavnosti za starše učencev v šolah, ki jih vodijo člani Opus Dei, sestanke, predavanja, tridnevja in podobne priložnosti, namenjene staršem študentov, ki bivajo v študentskih domovih v okviru Dela.

Kot vidite, kadar že sama narava dejavnosti zahteva prisotnost zakoncev, sodelujeta pri teh aktivnostih mož in žena skupaj. Toda ta srečanja in iniciative so drugačne vrste v primerjavi s tistimi, ki so neposredno usmerjene v osebno duhovno izobraževanje.