Apostolat Opus Dei na petih celinah

Nekateri pravijo, da je Opus Dei notranje organiziran po pravilih tajnih združb. Kaj naj si mislimo o takšni trditvi? Nam lahko ob tej priložnosti predstavite sporočilo, ki ste ga želeli nameniti ljudem našega časa, ko ste leta 1928 ustanovili Delo?

Od leta 1928 oznanjam, da svetost ni nekaj za privilegirane, da so lahko božje vse zemeljske poti, kajti specifična duhovnost Opus Dei temelji na posvečevanju običajnega dela. Treba je zavrniti predsodek, da običajni verniki ne morejo storiti nič drugega kot to, da zgolj pomagajo duhovnikom pri cerkvenih dejavnostih apostolata. Potrebno je tudi zavedanje, da morajo za doseganje tega nadnaravnega cilja ljudje biti in se čutiti osebno svobodne, s svobodo, ki jo je za nas pridobil Jezus Kristus. Za to, da bi oznanjal in ljudi učil živeti po tem nauku, nisem nikoli potreboval nobene tajnosti. Člani Dela imajo odpor do tajnosti, saj so navadni verniki, taki kot vsi drugi. S tem ko se pridružijo Opus Dei, ne spremenijo svojega stanu. Zdelo bi se jim nekaj odvratnega na hrbtu nositi napis: »Naj bo znano, da sem se posvetil služenju Bogu.« To ne bi bilo niti laično niti sekularno. Toda kdor je v stiku s člani Opus Dei in jih pozna, ve, da pripadajo Delu, četudi tega ne razglašajo, saj tega tudi ne skrivajo.

Ali lahko na kratko orišete strukture Opus Dei na svetovni ravni in njihovo povezavo z Generalnim svetom v Rimu, ki mu predsedujete?

Generalni svet je neodvisen za vsako izmed obeh sekcij, moško in žensko, in ima sedež v Rimu (Annuario Pontificio, 1966, str. 885 in 1226); v vsaki državi pa obstaja podobno telo, ki mu predseduje svétnik Opus Dei v tej deželi.¹ Ne razmišljajte o mogočni organizaciji, kapilarno razširjeni vse do zadnjega kotička sveta. Raje si predstavljajte neko dezorganizirano organizacijo, saj je naloga direktorjev Opus Dei usmerjena predvsem v to, da s pomočjo zanesljivega in ustreznega teološkega in apostolskega izobraževanja vsem članom približajo pristnega duha evangelija, duha ljubezni, sožitja, razumevanja, ki je popolnoma tuj fanatizmu. Nato vsakdo ravna v popolni osebni svobodi in si s samostojnim oblikovanjem lastne vesti prizadeva za krščansko popolnost in pokristjanjevanje svojega okolja, tako da svoje delo, umsko ali ročno, posvečuje v vseh okoliščinah svojega življenja in v lastnem domu.

Po drugi strani pa je vodenje Dela vedno kolegialno. Tiranije ne prenašamo, zlasti pri tem izključno duhovnem vodenju Opus Dei. Ljubimo pluralnost: drugačen pristop bi lahko vodil le v neučinkovitost; tako ne bi sami naredili ničesar in še drugim ne bi pustili delati. Tako ne bi napredovali.

V točki 484 vašega duhovnega kodeksa, knjige Pot, je zapisano: »Tvoja dolžnost je biti orodje.« Kakšen pomen je treba pripisati tej izjavi v luči prej zastavljenih vprašanj?

Pot – kodeks? Ne. Dobršen del te knjige sem napisal leta 1934, ko sem želel povzeti svojo duhovniško izkušnjo z mislijo na vse duše, ki sem jih spremljal, naj so pripadale Opus Dei ali ne. Nisem slutil, da bo trideset let pozneje dosegla tolikšno razširjenost, več milijonov izvodov, v toliko jezikih. To ni knjiga zgolj za člane Opus Dei; namenjena je vsem, celo nekristjanom. Med posamezniki, ki so jo prevedli na lastno pobudo, najdemo pravoslavne, protestante in nekristjane. Pot je treba brati s kančkom nadnaravnega duha, notranjega življenja in apostolskega hrepenenja. Ni zbirka predpisov za človeka akcije. Želi biti knjiga, ki človeka vodi k odnosu in ljubezni do Boga ter služenju drugim; k temu, da bi bil orodje – to je bilo vaše vprašanje –, kot je apostol Pavel hotel biti Kristusovo orodje. Svobodno in odgovorno orodje. Kdor bi hotel na njenih straneh videti kak časni cilj, se moti. Ne pozabite, da je pri duhovnih piscih vseh časov nekaj običajnega, da gledajo na duše kot na orodja v božjih rokah.

Ima Španija znotraj Dela poseben položaj? Jo je mogoče obravnavati kot izhodišče za ambicioznejše načrte ali je zgolj eno izmed mnogih področij dejavnosti?

Med petinšestdesetimi državami, v katerih so navzoči člani Opus Dei, je Španija zgolj ena izmed držav in Španci smo v manjšini. Opus Dei je geografsko na svet prišel v Španiji, toda njegov cilj je bil od vsega začetka svetoven. Poleg tega sam že dvajset let živim v Rimu.

Ali ni dejstvo, da so nekateri člani Dela prisotni v španskem javnem življenju, na nek način spolitiziralo Opus Dei v tej državi? Ali s tem ne kompromitirajo Dela in same Cerkve?

Niti v Španiji niti kjerkoli drugje. Vztrajam pri tem, da vsak član Opus Dei nastopa popolnoma svobodno in z osebno odgovornostjo, ne da bi kompromitiral Cerkev ali Delo, saj se pri opravljanju svojih osebnih dejavnosti ne naslanja niti na Cerkev niti na Delo. Ljudje, ki so bili vzgojeni v vojaškem pojmovanju apostolata in duhovnega življenja, bodo nagnjeni k temu, da v svobodnem in osebnem delu kristjanov vidijo kolektivno delovanje. Vendar vam pravim, kot neutrudno ponavljam že od leta 1928, da različnost mnenj in ravnanj v časnih stvareh in teoloških zadevah, ki so prepuščene prosti presoji, ne predstavlja za Delo nikakršne težave. Nasprotno, različnost, ki obstaja in bo vedno obstajala med člani Opus Dei, je izraz dobrega duha, čistega življenja in spoštovanja legitimne izbire vsakega posameznika.

Se vam ne zdi, da bi se v Španiji zaradi partikularizma, ki je značilen za iberske ljudi, določena skupina znotraj Dela lahko znašla v skušnjavi, da bi svojo moč uporabila za uveljavljanje svojih lastnih interesov?

Postavili ste hipotezo, za katero si upam zagotoviti, da se v našem Delu nikoli ne bo uresničila. Ne le zato, ker se združujemo izključno zaradi nadnaravnih ciljev, ampak tudi zato, ker bi bil član, ki bi kdaj poskušal drugim članom posredno ali neposredno vsiljevati svoje poglede na časne reči ali jih izrabiti za človeške cilje, v tem primeru brez prizanašanja izključen, saj bi se preostali člani temu legitimno in na svet način uprli.

V Španiji se Opus Dei ponaša s tem, da združuje ljudi vseh družbenih položajev. Velja ta trditev tudi za preostali svet ali je treba priznati, da v drugih državah člani Opus Dei izhajajo predvsem iz višjih slojev, kot so vodilni krogi v gospodarstvu, javni upravi, politiki in svobodnih poklicih?

Dejansko pripadajo Opus Dei v Španiji in po vsem svetu osebe vseh družbenih položajev: moški in ženske, stari in mladi, delavci, gospodarstveniki, uslužbenci, kmetje, ljudje svobodnih poklicev itd. Bog je tisti, ki jim da poklicanost, in Bog ne dela razlik med ljudmi.

Toda Opus Dei se z ničimer ne ponaša. Apostolske dejavnosti ne rastejo zaradi človeških moči, ampak z dihom Svetega Duha. V kakem združenju z zemeljskimi cilji je razumljivo, da se objavljajo imenitne statistike o številu, položaju in sposobnostih članov, in to ponavadi dejansko počnejo organizacije, ki stremijo k časnemu ugledu. Toda tam, kjer je cilj delovanja posvečevanje duš, bi takšno ravnanje spodbujalo kolektivni napuh. Kristus pa hoče, da so kristjani, vsak zase in vsi skupaj, ponižni.

Kako je trenutno z razvojem Dela v Franciji?

Kot sem dejal, je vodenje Dela v vsaki državi avtonomno. Najboljše informacije o delovanju Opus Dei v Franciji lahko dobite, če povprašate direktorje Dela v tej državi. Med dejavnostmi, ki jih Opus Dei izvaja korporativno in za katere kot tak tudi prevzema odgovornost, so študentski domovi (na primer Résidence International de Rouvray v Parizu ali Résidence Universitaire de L’Ile Verte v Grenoblu), konferenčni centri, na primer Centre de Rencontres Couvrelles v departmaju Aisne itd. Vendar bi vas rad spomnil, da so korporativne dejavnosti od vsega najmanj pomembne. Glavno delovanje Opus Dei je osebno, neposredno pričevanje njegovih članov pri njihovi običajni zaposlitvi. V tem primeru pa so številke brezpredmetne. Toda ne mislite na prikazen tajnosti. Ne, tudi ptice na nebu niso tajnost in nikomur ne pride na misel, da bi jih prešteval.

Kakšen pa je trenutni položaj Dela drugod po svetu, zlasti v anglosaških deželah?

Opus Dei se počuti doma tako v Angliji kot v Keniji, tako v Nigeriji kot na Japonskem, tako v Združenih državah Amerike kot v Avstriji, tako na Irskem kot v Mehiki ali Argentini. Povsod gre za teološki in pastoralni pojav, ki je zakoreninjen v dušah tiste dežele. Ni zasidran v določeni kulturi ali v konkretnem zgodovinskem obdobju. V angleško govorečem svetu ima Opus Dei po zaslugi božje pomoči in sodelovanja številnih ljudi apostolske dejavnosti različnih vrst: Netherhall House v Londonu, ki posveča posebno pozornost afroazijskim študentom; Hudson Center v Montrealu, namenjen osebnostnemu in intelektualnemu izobraževanju deklet; Nairana Cultural Center za študente v Sydneyu … V Združenih državah Amerike, kjer je Opus Dei začel delovati leta 1949, lahko omenimo: Midtown za delavce v središču Chicaga; Stonecrest Community Center v Washingtonu za uposabljanje žensk brez strokovne izobrazbe; študentski dom Trimont House v Bostonu itd. Še sklepna opomba: vpliv Dela bo v vseh teh primerih vedno duhovne, verske narave, nikoli pa časnega značaja.

Različni viri namigujejo, da naj bi večina cerkvenih redov, zlasti Družba Jezusova, bila v resnem sovraštvu z Opus Dei. Imajo te govorice kakršnokoli podlago ali spadajo med mite, ki se jih ljudje oklepajo, kadar česa ne poznajo dovolj?

Čeprav nismo redovniki, niti nismo podobni redovnikom, niti ni na svetu nobene oblasti, ki bi nas mogla prisiliti, da bi to bili, v Opus Dei globoko cenimo in ljubimo redovniški stan. Vsak dan molim, da bi vsi redovniki Cerkvi še naprej prinašali sadove kreposti, apostolata in svetosti. Govorice, ki jih omenjate, so … govorice. Opus Dei je vedno užival občudovanje in naklonjenost redovnikov številnih redov in redovnih kongregacij, zlasti redovnic in redovnikov v klavzuri, ki molijo za nas, nam pogosto pišejo in na tisoč načinov ljudi seznanjajo z našim Delom, saj se zavedajo našega kontemplativnega življenja sredi uličnega vrveža. Generalni tajnik Opus Dei, Álvaro del Portillo, je cenil in bil v stiku s prejšnjim generalom Družbe Jezusove. Sedanjega generala, patra Arrupeja, poznam in cenim tako kot tudi on mene. Če bi prišlo do nesporazumov, bi to kazalo na pomanjkanje krščanskega duha, saj je za našo vero značilna edinost, ne pa ljubosumje ali razdeljenost.

Kakšno je stališče Dela glede koncilske izjave o verski svobodi, zlasti glede njene uporabe v Španiji, kjer je t. i. »predlog Castiella« še vedno odložen? In kako je z domnevnim »integrizmom«, ki ga občasno očitajo Opus Dei?

Integrizem? Opus Dei ni niti na desni, niti na levi, niti v sredini. Jaz kot duhovnik se trudim biti s Kristusom, ki je na križu razprostrl obe roki in ne samo ene. Od vsake skupine svobodno jemljem tisto, kar me prepriča in mi pomaga imeti sprejemajoče srce in roke za vse človeštvo. Vsak član pa lahko povsem svobodno izbere usmeritev, kot želi, znotraj tega, kar uči krščanska vera.

Kar zadeva versko svobodo, Opus Dei od svoje ustanovitve dalje nikoli ni delal nikakršnih razlik; dela in sobiva z vsemi, saj v vsakem človeku vidi dušo, ki jo je treba spoštovati in ljubiti. To niso le besede. Naše Delo je prva katoliška organizacija, ki z dovoljenjem Svetega sedeža med sodelavce sprejema tudi nekatoličane, naj so kristjani ali ne. Vedno sem zagovarjal svobodo vesti. Nasilja ne razumem. Ne zdi se mi primerno niti za prepričevanje niti za premagovanje. Zmota se premaga z molitvijo, božjo milostjo, študijem; nikoli s silo, vedno z ljubeznijo. Ker smo v tem duhu živeli od prvega trenutka, boste razumeli, da se lahko samo veselim nauka, ki ga je o tem vprašanju razglasil koncil. Kar zadeva konkretni predlog, ki ga omenjate, reševanje te zadeve ni moja naloga, temveč naloga cerkvene hierarhije v Španiji in katoličanov te države. Na njih je, da duha koncila uporabijo v konkretnem primeru.

Nekateri bralci Poti so začudeni nad tem, kar je zapisano v 28. točki te knjige: »Zakon je za čete Kristusove vojske, in ne za Kristusove vojskovodje.« Je v tem mogoče videti slabšalen pogled na zakonsko zvezo, ki bi bil v nasprotju z željo Dela po vključenosti v živo stvarnost sodobnega sveta?

Svetujem vam, da preberete predhodno točko Poti, ki govori o tem, da je zakon božji poklic. Okoli leta 1935 ni bilo prav nič pogosto slišati tovrstnih izjav. Če bi delali takšne zaključke, kot je izraženo v vašem vprašanju, bi pomenilo, da moje besede niso bile razumljene. S tisto prispodobo sem želel slediti temu, kar je Cerkev vedno učila o odličnosti in nadnaravni vrednosti apostolskega celibata. In hkrati spomniti vse kristjane, da se morajo po besedah svetega Pavla čutiti milites Christi, Kristusove vojake, člane tega božjega ljudstva, ki na zemlji bojuje božanski boj za razumevanje, svetost in mir. Po vsem svetu je na tisoče zakonskih parov, ki pripadajo Opus Dei ali živijo po njegovem duhu ter se prav dobro zavedajo, da je vojak lahko odlikovan v isti bitki, iz katere je general sramotno pobegnil.

Od leta 1946 živite v Rimu. Kaj vam je pri stikih s papeži, ki ste jih srečali, posebej ostalo v spominu?

Zame je papež v hierarhiji ljubezni takoj za Sveto Trojico in našo Materjo Marijo. Ne morem pozabiti, da je bil sveti oče Pij XII. tisti, ki je odobril Opus Dei v trenutku, ko se je ta pot duhovnosti marsikomu zdela krivoverstvo. Prav tako ne bom pozabil, da mi je prve besede naklonjenosti in ljubezni, ki sem jih bil deležen v Rimu leta 1946, namenil takrat še msgr. Montini. Tudi prijazna in očetovska bližina Janeza XXIII. se mi je globoko vtisnila v spomin vsakokrat, ko sem ga imel priložnost obiskati. Nekoč sem mu dejal: »V našem Delu so vsi ljudje, naj so bili katoliki ali ne, našli prijazen kraj. Ekumenizma se nisem naučil od vaše svetosti …« In sveti oče Janez se je ganjen nasmejal. Kaj naj rečem? Papeži, prav vsi, so bili do Opus Dei vedno razumevajoči in naklonjeni.

Monsinjor, imel sem priložnost poslušati vaše odgovore na vprašanja, ki so prihajala iz občinstva v Pamploni, kjer se je pred poldrugim letom zbralo več kot 2.000 ljudi. Takrat ste poudarili, da se morajo katoličani obnašati kot odgovorni in svobodni državljani ter da »naj ne živijo od tega, da so katoličani«. Kakšen pomen in razsežnost pripisujete tej misli?

Vedno mi je bila nadležna drža tistih, ki iz dejstva, da se imenujejo katoličani, delajo nekakšen službeni položaj; enako kot drža ljudi, ki hočejo zanikati načelo osebne odgovornosti, na kateri temelji vsa krščanska morala. Duh Dela in njegovih članov je služiti Cerkvi in vsem ljudem, ne da bi Cerkev izrabljali. Všeč mi je, kadar je Kristus navzoč ne v katoličanovem imenu, ampak v njegovem ravnanju, s katerim resnično pričuje o krščanskem življenju. Upira se mi klerikalizem in razumem, da poleg slabega antiklerikalizma obstaja tudi dobri antiklerikalizem, ki izvira iz ljubezni do duhovništva in nasprotuje temu, da bi navaden vernik ali duhovnik neko sveto poslanstvo uporabljal za zemeljske cilje.

Vendar ne mislite, da se s tem izrekam za nasprotnika kogarkoli. V našem Delu ni nikakršnega stremljenja po ekskluzivizmu, temveč želja po sodelovanju z vsemi, ki delajo za Kristusa, in z vsemi, naj so kristjani ali ne, ki svoje življenje spreminjajo v čudovito in resnično služenje.

Sicer pa ni pomembna le razsežnost, ki jo tem idejam zlasti od leta 1928 pripisujem jaz, ampak pomen, ki jim ga daje učiteljstvo Cerkve. In tega ubogega duhovnika je prevzela silna, težko opisljiva ganjenost, ko je pred nedavnim koncil v dogmatični konstituciji De Ecclesia vse kristjane spomnil, da se morajo v polnosti čutiti državljane zemeljske države, tako da vse človeške dejavnosti opravljajo s strokovno usposobljenostjo in ljubeznijo do vseh ljudi ter iščejo krščansko popolnost, h kateri so poklicani zaradi preprostega dejstva, da so prejeli krst.