Predgovor

V tej knjigi so zbrana besedila nekaterih intervjujev, ki jih je imel sveti Jožefmarija Escrivá z novinarji različnih narodnosti v letih 1966 do 1968. Na koncu je dodana še homilija, ki jo je ustanovitelj Opus Dei imel leta 1967 na Univerzi v Navari (Španija) ob srečanju društva prijateljev te univerze, kjer je bilo navzočih več kot 40.000 ljudi iz Španije, Italije, Nemčije, Francije, Portugalske in drugih držav. Ta homilija v drugačnem jeziku, a na ravno tako jasen in neposreden način izraža nekatere osrednje vidike duha, s katerim so prežeti vsi odgovori, ki jih je sveti Jožefmarija podal v različnih intervjujih.

Za mnoge je ime Jožefmarija Escrivá povezano s knjigo Pot, ki je bila poimenovana »Kempčan sodobnega časa«. Pot je dejansko svetovna uspešnica na področju duhovne literature. Prvič je izšla leta 1934 pod naslovom Duhovna premišljevanja, dosegla pa je že preko 500 izdaj v več kot 50 različnih jezikih in njena skupna naklada obsega več kot štiri milijone izvodov. V nasvetih, polnih nadnaravnega duha, ki sestavljajo omenjeno delo, so ljudje iz najrazličnejših družbenih okolij odkrili način, kako sredi sveta živeti življenje povezanosti z Bogom.

Tistim, ki poznajo življenje Cerkve, pa ime sveti Jožefmarija Escrivá nemudoma prikliče v spomin predvsem Opus Dei, ki od svoje ustanovitve leta 1928 dalje kristjane spominja, da svetost ni nekaj za privilegirane, da so vse poti na zemlji lahko božje. Tako se je za moške in ženske, ki živijo v svetu, za običajne ljudi, odprla pot za učinkovito iskanje svetosti in opravljanje apostolata s pristno in popolnoma sekularno predanostjo, s specifično laiškim duhom.

Pomen, ki ga Opus Dei ima kot pastoralni pojav v Cerkvi in tudi kot sociološki pojav, je danes vsem očiten. Ob smrti svetega Jožefmarija 26. junija 1975 je bil Opus Dei navzoč na petih celinah in je štel več kot 60.000 članov, med katerimi je bilo zastopanih 80 narodnosti. Za njegovega naslednika je bil 15. septembra 1975 izvoljen msgr. Álvaro del Portillo, ki je bil 40 let njegov najtesnejši sodelavec. Del Portillo je še naprej spodbujal širitev Opus Dei in zvesto ohranjal ustanoviteljevega duha ter nadaljeval z delom, ki ga je začel že sveti Jožefmarija Escrivá na pobudo svetega Pavla VI. in katerega cilj je bil dati Opus Dei cerkvenopravno obliko, primerno njegovi ustanovni karizmi in družbeni stvarnosti.

To delo je bilo zaključeno 19. marca 1983 z razglasitvijo apostolske konstitucije Ut sit, datirane z 28. 11. 1982, s katero je sveti Janez Pavel II. vzpostavil Prelaturo Opus Dei, tako kot je že mnogo let predtem želel sveti Jožefmarija Escrivá. Cerkvenopravno je torej Opus Dei osebna prelatura z lastnim statutom in svetovnim obsegom, ki je del pastoralne in hierarhične ureditve Cerkve ter ima centralni sedež v Rimu. Opus Dei vključuje tudi Duhovniško družbo svetega Križa kot združenje duhovnikov, ki je notranje in neločljivo povezano s prelaturo.

V tem zvezku so zbrane različne razlage Opus Dei, kot jih je podal njegov ustanovitelj, ter številni opisi nekaterih njegovih temeljnih pravnih in organizacijskih vidikov. Te trditve je mogoče v pravem pomenu razumeti samo, če upoštevamo, kar smo pravkar povedali: da je bil Opus Dei takrat v neustreznem cerkvenopravnem položaju in da msgr. Escrivá – čeprav jo je ponekod mogoče razbrati – še ni mogel uporabljati terminologije, primerne sedanji pravni obliki, ki jo je on že predvidel, vendar še ni bila dosežena. Če povemo nazorneje, v tem zvezku se bodo pojavili izrazi, kot so združenje (špan. asociación) in člani združenja (špan. socios), ki se nanašajo na Opus Dei in na vernike te osebne prelature; ali pa na primer generalni predsednik namesto prelat itd. Zato se je zdelo primerno, da poleg teh uvodnih pojasnil dodamo tudi nekaj kratkih pojasnjevalnih opomb skozi celotno besedilo.

Velja omeniti, da je ta težava, ko je bilo treba uporabljati pravno terminologijo, ki ni bila v skladu z realnim stanjem, bila presežena z darom jezikov, ki ga je imel sveti Jožefmarija. Zato lahko bralec iz njegovih odgovorov poleg številnih jasnih meril glede aktualnih vprašanj o življenju Cerkve in družbe črpa tudi obsežno in poglobljeno poznavanje duhovne, pastoralne in cerkvenopravne stvarnosti Opus Dei. Vsekakor pa bo to branje še koristnejše, če bo bralec vnaprej poznal sedanji pravni položaj te ustanove, na katerega se posredno nanašajo nekateri odgovori svetega Jožefmarija. Iz tega razloga so tukaj dodani odstavki, ki sledijo.

* * *

Prelaturo Opus Dei od njene vzpostavitve dalje sestavljajo prelat (ki je njen ordinarij), duhovniški zbor prelature, to so duhovniki, inkardinirani v Opus Dei, ter laiki, ki so se vanj prostovoljno inkorporirali.

Laiki prelature so moški in ženske, samski in poročeni, katerekoli rase in družbenega položaja, brez kakršnihkoli omejitev zaradi zdravstvenih razlogov, visoke starosti ter družinskih ali poklicnih okoliščin itd. Duhovniki duhovniškega zbora prelature prihajajo iz vrst laikov Opus Dei, ki po opravljenem cerkvenem študiju prejmejo zakrament svetega reda. Tako nobeni škofiji niso odvzeti niti duhovniki niti kandidati za duhovništvo.

Za vse vernike (duhovnike in laike), ki pripadajo Opus Dei, je poklic eden in isti: gre za polnost neke krščanske poklicanosti, s katero na način, ki ustreza različnim okoliščinam in njihovemu osebnemu stanu, prevzamejo iste zaveze glede asketskega boja in izobraževanja. Prav tako so vsi verniki prelature polno udeleženi pri specifičnem apostolatu, ki ga Opus Dei izvaja.

Prelatura Opus Dei sestavlja organsko in nedeljivo pastoralno enoto ter svoje apostolsko delo – med moškimi in ženskami vseh položajev – vrši pod oblastjo in vodstvom svojega lastnega ordinarija, prelata Opus Dei, ki mu pomagajo njegovi vikarji. Pri izvajanju prelatovih nalog sodelujeta dva svéta, sestavljena iz duhovnikov in laikov. Na čelu prelature v vsaki državi je regionalni vikar, ki mu pri vodenju prav tako pomagata dva sveta.

Prelat ima redno oblast jurisdikcije za posebno pastoralno in apostolsko poslanstvo prelature. Ta oblast ne posega v redno pastoralno oskrbo vernikov, ki je v pristojnosti krajevnih škofov. Poleg vodenja lastnega zbora duhovnikov vključuje tudi splošno usmerjanje izobraževanja ter duhovno in apostolsko oskrbo v Opus Dei vključenih laikov, ki stremi h globoki predanosti služenju Cerkvi. Laiki so torej pod jurisdikcijo prelata, kar zadeva izpolnjevanje obveznosti, ki so jih sprejeli ob inkorporaciji v prelaturo.

Verniki Prelature Opus Dei so osebe, ki želijo v polnosti živeti krščansko življenje, si prizadevati za svetost in opravljati apostolat v svojem stanu in pri svojem delu sredi civilne družbe. Inkorporacija v Prelaturo Opus Dei se izvrši z vzpostavitvijo vzajemne in trajne vezi pogodbene narave med prelaturo in vernikom laikom, ki se prostovoljno želi vključiti vanjo.

Prelatura se zaveže, da bo svojim vernikom nudila redno doktrinalno, versko, duhovno, asketsko in apostolsko izobraževanje ter vso potrebno specifično pastoralno oskrbo s strani duhovnikov Opus Dei.

Verniki Opus Dei se obvežejo, da se bodo držali asketskih, izobraževalnih in apostolskih obveznosti, določenih v posebnem pravu prelature; da bodo spoštovali disciplinske norme, ki urejajo življenje Opus Dei, ter da bodo sebe – in svojo družino, če jo imajo – vzdrževali s svojim poklicnim delom, s pomočjo katerega bodo po svojih zmožnostih prispevali tudi k izobraževalnim in apostolskim dejavnostim prelature.

V Opus Dei obstaja enaka raznolikost vernikov kot v drugih jurisdikcijskih strukturah svetne narave (npr. v škofijah): duhovniki in laiki, moški in ženske, mladi in stari, samski in poročeni, ljudje vseh družbenih položajev in vseh častnih poklicev. Z inkorporacijo v Opus Dei se človekov lastni življenjski stan in njegov kanonični položaj običajnega sekularnega vernika ne spremenita.

Prelatura Opus Dei ima dvojno apostolsko oziroma pastoralno poslanstvo. Po eni strani prelatura vrši svoje lastno pastoralno delo, ko skrbi za svoje vernike in jih podpira pri izpolnjevanju njihovih obveznosti. Po drugi strani pa prelatura – duhovniki in laiki v neločljivi povezanosti – opravlja specifičen apostolat, ko v vseh družbenih okoljih širi globoko zavedanje o vsesplošnem klicu k svetosti in apostolatu ter, na poseben način, o posvečujoči vrednosti običajnega poklicnega dela.

Nekateri verniki Opus Dei skupaj z mnogimi drugimi ljudmi – tudi nekatoličani – po vsem svetu širijo apostolske iniciative, pri čemer jih spodbuja njihova ljubezen do Cerkve in želja po služenju družbi. V okviru teh iniciativ včasih Prelatura Opus Dei kot taka nudi posebno pastoralno podporo ter jamči za ustrezno duhovno oskrbo deležnikov teh dejavnosti, ki to prostovoljno želijo. To so vedno aktivnosti z apostolskim ciljem, ki se izvajajo na strokoven in sekularen način ter so popolnoma vpete v družbeno tkivo, v katerem se porajajo s ciljem, da prispevajo k njegovemu človeškemu in krščanskem razvoju.

Poleg tega je s Prelaturo Opus Dei notranje in neločljivo povezana Duhovniška družba svetega Križa, katere cilj je širiti ustanovno karizmo Opus Dei med drugimi svetnimi duhovniki.

Prelat Opus Dei je obenem generalni predsednik Duhovniške družbe svetega Križa. Vsi duhovniki, inkardinirani v prelaturo, so ipso iure člani te družbe. Vanjo pa so lahko sprejeti tudi drugi svetni duhovniki, ki ostanejo inkardinirani v svojih škofijah in so še naprej pod izključno jurisdikcijo svojega škofa, ki je njihov edini predstojnik.

Duhovniška družba svetega Križa si prizadeva podpirati svetost duhovnikov pri opravljanju njihove lastne službe; to je cilj, ki ga hvalita in spodbujata drugi vatikanski koncil v odloku o duhovnikih in Zakonik cerkvenega prava (kan. 278 §2). V ta namen jim nudi duhovno in asketsko oskrbo, ki jih med drugim spodbuja k zgledni razpoložljivosti za zahteve njihovih ordinarijev in potrebe škofije.

* * *

Na podlagi razvoja Opus Dei ter vpliva njegovega duha in apostolata na življenje Cerkve in sveta je mogoče pojasniti zanimanje, ki ga vzbuja v javnosti. Iz tega zanimanja se je porodila pobuda več revij in časopisov, da ustanovitelju Opus Dei zastavijo nekaj vprašanj o temah, ki so bile za njihove bralce najbolj relevantne. Sveti Jožefmarija je na izčrpen način pisno odgovoril na zastavljena vprašanja.

Pedro Rodríguez, urednik madridske revije Palabra, je s svetim Jožefmarijem Escrivájem, ki je bil med drugim doktor teologije in član Rimske teološke akademije, opravil pogovor, da bi zabeležil njegovo kompetentno mnenje o nekaterih ključnih problemih Cerkve v našem času. Sedanje stanje katolištva, apostolat laikov, navzočnost duhovnika med ljudmi, krščansko poživljanje časnega sveta so nekatere izmed tem, ki jih obravnava ta pogovor. V njem je predstavljena vloga, ki jo ima Opus Dei v Cerkvi in svetu, obenem pa so opisane nekatere značilnosti njegovega duha. V tem dolgem pogovoru vseskozi prevladuje čut za Cerkev, ki izpostavlja značilne potrebe tega trenutka in svetega Jožefmarija vodi k temu, da se z njimi sooča v apostolskem duhu. S to držo je tesno povezan čut za pluralizem, ki se opira ne samo na spoštovanje pravic in svobode Cerkve, temveč tudi na vero v delovanje Boga, ki Cerkev vodi ter z neizčrpno raznolikostjo razdaja svoje darove in karizme.

Ideje, izpostavljene v tem prvem pogovoru, nudijo bralcu nekakšen okvir, v katerega so umeščena konkretnejša in bolj specifična vprašanja naslednjih treh intervjujev, ki so jih opravili Peter Forbath, Jacques Guillemé-Brûlon in Tad Szulc, dopisniki časopisov Time, Le Figaro in The New York Times. Ti trije novinarji so svoja vprašanja oblikovali z mislijo na milijone bralcev dveh dnevnikov in enega tednika, ki spadajo med najbolj razširjene časopise v Združenih državah Amerike in Franciji. Teme so obravnavane z aktualnega zornega kota, s pogostimi omembami oseb in dogodkov iz mednarodne politike, da bi se bralec lahko naslonil na znan okvir ter na ta način lažje prodrl v globlja vprašanja duhovne in apostolske narave ter celo v specifična teološka in cerkvenopravna vprašanja. Na duh in apostolat Opus Dei je osredotočen tudi intervju za L’Osservatore della Domenica. V vatikanskem tedniku je obzorje sedanjega trenutka Cerkve prevladujoča tema dolgega pogovora, katerega objavo sta pripravila direktor tednika Enrico Zuppi in Antonio Fugardi, član uredništva.

Pogovor za pariški časopis Le Figaro je bil objavljen 16. maja 1966 in je torej po kronološkem vrstnem redu prvi izmed intervjujev, ki so vključeni v to knjigo. Pogovora s Petrom Forbathom in Tadom Szulcem sta neobjavljena in sta bila uporabljena kot gradivo za pripravo različnih novinarskih prispevkov.

Eden od intervjujev obravnava neko specifično temo: področje univerze. Tu sveti Jožefmarija Escrivá ne izraža le svojih apostolskih pogledov kot ustanovitelj Opus Dei, temveč podaja tudi osebno mnenje o področju, ki ga je vedno zanimalo in na katerem je pustil tudi znaten doprinos, tako osebno – med drugim je bil svétnik Kongregacije za semenišča in univerze – kot prek dejavnosti vernikov Opus Dei. Ena prvih apostolskih dejavnosti, ki ji je dal zagon, je bil ravno Študentski dom Ferraz v Madridu v času druge španske republike. To je bil univerzitetni kolegij, zasnovan kot pomožna dejavnost pri delu poučevanja, ki je stremel k celostnemu izobraževanju študentov. Od takrat naprej so se tovrstne izobraževalne ustanove močno razširile po mnogih državah. Druga izobraževalna ustanova velikega pomena je Univerza v Navari, katere veliki kancler je bil sveti Jožefmarija. Ustanovljena je bila leta 1952 in je dosegla svetovni ugled in vpliv. Na podlagi svoje nastanitvene strukture, združevanja anglosaške in latinske tradicije, znanstvene doslednosti poučevanja in raziskovanja ter mednarodne zastopanosti študentov in profesorjev predstavlja Univerza v Navari izkušnjo izjemnega pomena. Zavedajoč se Escrivájevega zanimanja za izobraževalna vprašanja mu je urednik študentske revije Gaceta Universitaria Andrés Garrigó zastavil vrsto vprašanj, ki sestavljajo intervju, objavljen v pričujoči knjigi.

Zadnji pogovor, ki ga je opravila Pilar Salcedo, urednica madridske revije Telva, ene najbolj znanih ženskih revij v španskem jeziku, pa v jedrnatem slogu in s precejšnjo mero dobre volje obravnava težave, pred katere družba postavlja žensko in družino. Gre za konkretne, prisrčne besede, ki ne upoštevajo le načel družinske sociologije, ampak tudi trenutno aktualna vprašanja, življenje ob domačem ognjišču, dejavno udeleženost ženske v družbenem delu in v polnosti življenja Cerkve.

Ob upoštevanju zgoraj navedenih pojasnil o drugačnem cerkvenopravnem položaju, v katerem se je Opus Dei nahajal, ko je sveti Jožefmarija Escrivá imel te intervjuje, nudijo besedila te knjige širok pregled nekaterih vidikov duha, zgradbe in apostolskih ciljev Opus Dei ter značilnih potez osebnosti njegovega ustanovitelja.

Bralci bodo v besedah svetega Jožefmarija Escrivája lahko opazili dve izstopajoči noti: to sta nadnaravni duh in človeška prisrčnost. Naj zato ta predgovor sklenemo z eno od osrednjih misli teh pogovorov z ustanoviteljem Opus Dei: z njegovo ljubeznijo do svobode, ki se je odražala tako v vztrajnosti nekoga, ki brani ideale, v katere verjame, kot tudi v neizčrpni zmožnosti razumevanja in sožitja.

Manuel Cabello